Portal TFL
VS026286 - pritožba - odločbe sodišča druge stopnje - sprememba sankcije - izrek denarne kazni namesto zaporne kazni - prepoved reformatio in peius - sprememb...
INTERNA OZNAKA DOKUMENT
VS026286
IZVOR, AVTOR
načelno pravno mnenje, občna seja VSS 29. in 30.6.1987
OBJAVA
Poročilo VSS 1/87 str.6, obr.
IZDAJATELJ
Vrhovno sodišče RS
BIVŠA REPUBLIKA
Slovenija
INSTITUT VSRS
pritožba - odločbe sodišča druge stopnje - sprememba sankcije - izrek denarne kazni namesto zaporne kazni - prepoved reformatio in peius - sprememba zaporne v denarno kazen
PODROČJE VSRS
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
BESEDILO
ORIGINAL:
Kadar pritožbeno sodišče ugodi obdolženčevi pritožbi in tako spremeni
prvostopenjsko sodbo, s katero je bila izrečena zaporna kazen, da
namesto nje izreče denarno kazen, navede v sodbi, če bi bil zapor po
3. odstavku 39. člena KZJ (v primeru neizterljivosti denarne kazni)
daljši od izrečene zaporne kazni na prvi stopnji, da tak zapor ne
more biti daljši od te kazni.
Denarna kazen je milejša vrsta kazni kot kazen zapora. Vendar pa tega
ni moč trditi kar pavšalno, saj bi se v kakšnem posameznem primeru,
upoštevaje vse konkretne okoliščine, utegnilo pokazati tudi drugače.
Denarna kazen, ki bi bila izrečena v višini splošnega maksimuma te
kazni ali pa bi se mu približevala, bo namreč zelo verjetno strožja
kot najmanjša mera kazni zapora (15 dni). Poleg tega je razmeroma
visoka denarna kazen lahko vsaj pretežno le posledica ugodnega
storilčevega premoženjskega stanja (3. odstavek 41. člena KZJ).
Utegnilo bi se zgoditi, da bi moral tak obsojenec v primeru
neizterljivosti prestati celo daljši zapor od onega, na katerega bi
bil obsojen, če mu ne bi bila izrečena denarna kazen. Zato KZJ v 3.
odstavku 39. člena KZJ (in fine) določa, da v primeru neizterljivosti
denarne kazni zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.
Glede na prepoved "reformationis in peius" (378. člen ZKP) pritožbeno
sodišče potemtakem ne bi smelo, če bi bila podana pritožba samo v
obtoženčevo korist, spremeniti sodbe v njegovo škodo ter izreči
namesto zaporne kazni tako denarno kazen, ki bi bila po presoji vseh
okoliščin strožja od zaporne kazni. Ker pa bo zelo pogosto denarna
kazen sama na sebi milejša od zaporne kazni, pritožbeno sodišče z
njenim izrekom ne bi kršilo določbe 378. člena ZKP, če bi hkrati
izreklo, da zapor v primeru neizterljivosti denarne kazni ne sme biti
daljši od zaporne kazni, izrečene na prvi stopnji. Tak izrek narekuje
prepoved reformationis in peius iz 378. člena ZKP, zanj pa govori
tudi določba 3. odstavka 39. člena KZJ in fine, ki je že odstopila od
načela, da bi se za vsakih petsto dinarjev denarne kazni določil en
dan zapora ne glede na to, koliko takega zapora bi moral obsojenec,
obsojen le na denarno kazen, prestati.
Kadar pritožbeno sodišče ugodi obdolženčevi pritožbi in tako spremeni
prvostopenjsko sodbo, s katero je bila izrečena zaporna kazen, da
namesto nje izreče denarno kazen, navede v sodbi, če bi bil zapor po
3. odstavku 39. člena KZJ (v primeru neizterljivosti denarne kazni)
daljši od izrečene zaporne kazni na prvi stopnji, da tak zapor ne
more biti daljši od te kazni.
Denarna kazen je milejša vrsta kazni kot kazen zapora. Vendar pa tega
ni moč trditi kar pavšalno, saj bi se v kakšnem posameznem primeru,
upoštevaje vse konkretne okoliščine, utegnilo pokazati tudi drugače.
Denarna kazen, ki bi bila izrečena v višini splošnega maksimuma te
kazni ali pa bi se mu približevala, bo namreč zelo verjetno strožja
kot najmanjša mera kazni zapora (15 dni). Poleg tega je razmeroma
visoka denarna kazen lahko vsaj pretežno le posledica ugodnega
storilčevega premoženjskega stanja (3. odstavek 41. člena KZJ).
Utegnilo bi se zgoditi, da bi moral tak obsojenec v primeru
neizterljivosti prestati celo daljši zapor od onega, na katerega bi
bil obsojen, če mu ne bi bila izrečena denarna kazen. Zato KZJ v 3.
odstavku 39. člena KZJ (in fine) določa, da v primeru neizterljivosti
denarne kazni zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.
Glede na prepoved "reformationis in peius" (378. člen ZKP) pritožbeno
sodišče potemtakem ne bi smelo, če bi bila podana pritožba samo v
obtoženčevo korist, spremeniti sodbe v njegovo škodo ter izreči
namesto zaporne kazni tako denarno kazen, ki bi bila po presoji vseh
okoliščin strožja od zaporne kazni. Ker pa bo zelo pogosto denarna
kazen sama na sebi milejša od zaporne kazni, pritožbeno sodišče z
njenim izrekom ne bi kršilo določbe 378. člena ZKP, če bi hkrati
izreklo, da zapor v primeru neizterljivosti denarne kazni ne sme biti
daljši od zaporne kazni, izrečene na prvi stopnji. Tak izrek narekuje
prepoved reformationis in peius iz 378. člena ZKP, zanj pa govori
tudi določba 3. odstavka 39. člena KZJ in fine, ki je že odstopila od
načela, da bi se za vsakih petsto dinarjev denarne kazni določil en
dan zapora ne glede na to, koliko takega zapora bi moral obsojenec,
obsojen le na denarno kazen, prestati.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.