TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

"I. Prvo tožena in drugo tožena stranka sta dolžni tožnici solidarno plačati odškodnino v znesku 38.000,00 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2013 dalje do plačila. Kar tožnica zahteva več, tj. solidarno plačilo 10.718,80 EUR odškodnine od prvo in drugo tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2013 dalje do plačila, se zavrne.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Prvo tožena stranka je dolžna v roku 15. dni tožnici plačati še odškodnino v znesku 24.281,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2013 dalje do plačila."

IV. Prvo tožena in drugo tožena stranka sta dolžni, v roku 15 dni, solidarno povrniti:

- 1. tožnici pravdne stroške v znesku 275,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila,

2. plačniku BPP za tožnico Delovnemu sodišču v Kopru znesek 1.074,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila na TRR ...,

3. znesek 512,44 EUR iz naslova sodnih taks z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila na račun sodnih taks ...."

II. V ostalem se pritožbi toženih strank zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna prvo toženi stranki povrniti 478,41 EUR, drugo toženi stranki pa 222,57 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožnica je spornega dne med nekajminutnim odmorom med delovnim časom zapustila proizvodno halo in stopila ven na podest. Ko je tam stala, se je robni del podesta odlomil, v posledici česar je tožnica padla 30 cm nižje in si hudo poškodovala desni gleženj. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da prvo tožena stranka v zvezi s podestom ni zagotovila varnega delovnega okolja.

Tožnica ni soprispevala k nastanku škode. Tudi če bi imela namen sestopiti s podesta na pločnik po krajši poti (sodišče prve stopnje je sicer prepričljivo sledilo tožnici, da tega namena ni imela), ne da bi pri tem uporabila stopnice, ji s tem ni mogoče očitati nepazljivega ravnanja, saj se je škodni dogodek zgodil zaradi odloma plošče podesta že pri stanju tožnice na podestu in ne pri sestopanju s podesta. Pa tudi, če bi do odloma plošče prišlo med sestopanjem s podesta na pločnik (ne da bi pri tem uporabila stopnice), ob dejstvu, da je prvo tožena stranka vedela, da delavci na tak način sestopajo s podesta, tega pa ni preprečila, ter ob dejstvu, da takšno sestopanje ne bi pomenilo povečanega tveganja za nastanek poškodb, saj je bila višina sestopa s podesta na pločnik 30 cm, tožnici ne bi bilo mogoče očitati ničesar, kar bi bilo možno ovrednotiti kot njen soprispevek k škodnemu dogodku.