TFL Vsebine / TFLGlasnik

Prvo srečanje s pravom se začne na fakulteti. A ljudje, ki mu o pravu predavajo, se kalijo skoraj izključno v akademskih krogih. Znanja imajo ogromno, a le poredko se srečujejo z njegovo praktično aplikacijo. Te veščine se pridobivajo v stikih s strankami, drugimi kolegi v odvetniških in tožilskih vrstah ter sodniki oziroma odločujočimi upravnimi uradniki. Od nekdaj pa se štejejo za nezaželene stiki s potencialnimi lastnimi ali tujimi pričami – celo če niso izrecno prepovedani. In tudi od nekdaj se posamezni segmenti obravnavanih pasti mešajo ali prekrivajo med seboj.

Pasti, povezane z dihotomijo prava

Pri skritih pasteh bi na prvo mesto postavil pravo. Prej ali slej se vsak pravnik, ki se s svojo stroko resno ukvarja, sreča z njegovo dihotomijo, ki sega že do samih začetkov: priseganja na izključno pozitivnopravno ureditev ali iskanja njegovega jedra v pravičnosti. Stari Rimljani so to dilemo zjedrili v dveh na videz nasprotujočih si smernicah – prvo v sentenci Dura lex, sed lex,¹ drugo pa v sentenci Ratio in iure aequitas integra.² Konflikt med obema konceptoma gre lahko tako daleč, da se je treba vprašati, čemu je treba dati prednost: poštenemu sojenju ali nepoštenemu predpisu. In že vsaj pred dvema tisočletjema se je starorimski sodnik odločil, da mora v prid poštenemu sojenju zanemariti nepošten predpis. Če bi se togo držal pozitivnopravne metode, bi se temu naporu lahko izognil, a bi s tem lahko postal žrtev lastnega profesionalnega cinizma.

Sicer pa se je kmalu po začetku moje aktivne dobe v podobni dilemi znašel pogumen ljubljanski sodnik, ki je v letih izrazite politične gonje zoper t. i. tehnokrate na prvi stopnji direktorja znanega in uspešnega podjetja oprostil obtožbe zaradi gospodarskega kriminala (točne opredelitve očitanih kaznivih dejanj se ne spominjam več, bledo pa se spominjam, da se je proces vlekel in da je bil direktor, ki so ga vlačili po časopisih, človeško na tleh, na koncu pa celo rehabilitiran). A časi so bili taki, da se je takrat zakonite znake nekaterih kaznivih dejanj in relevantnih procesnih pravil lahko nadgradilo tudi s politično interpretacijo, ki je utegnila imeti skoraj tolikšno težo kot pisano pravo. In ker si je ljubljanski sodnik drznil upoštevati le pravne norme, kot so bile uzakonjene in kot jih je sam razumel, ne pa tudi skritih namigov, se je celo predsednik zvezne države Josip Broz Tito v nekem govoru v Splitu spotaknil nad tem: »da je tamo neki sudija ...« (prepričan sem, da bi se cel citat dal izbrskati iz nekdanjih arhivov).

Pasti, ki koreninijo v osebnem ali družbenem etosu

Neposredno s pravom je povezana skupina pasti, ki korenini v osebnem ali družbenem etosu, ki sta – če to priznamo ali ne – skeleta vsakega pravnega reda. Pred časom se mi je zvedav tujec zaupal o nelagodju, ki ga je čutil tako ob prvi kot ob drugi verziji filma Rt zla (Cape Fear). Ker niti prvega niti drugega nisem uspel videti, povzemam njegovo doživljanje filma.

V prvi verziji sta v glavnih vlogah nastopala Gregory Peck in Rober Mitchum, v drugi pa Robert De Niro, ki naj bi igral zločinskega psihopata Maxa Cadyja, in Nick Nolte, ki naj bi igral njegovega odvetnika Sama Bowdna. Zgodba menda govori o tem, da naj bi kriminalec Max Cady zločinsko posilil 16-letno dekle, njegov zagovornik Sam Bowden pa naj bi med pripravami na sojenje ugotovil, da ima žrtev promiskuitetno preteklost. Ker se je med pripravami na sojenje odvetnik dokopal do dokaznega gradiva, za katero tožilstvo ni vedelo, ki pa bi zaradi predsodkov porote utegnilo privesti do oprostitve zločinca ali vsaj do znatnega zmanjšanja njegove kazni, se je odvetnik znašel v etični zagati. Ker je sam pri sebi čutil, da si obtoženi Max Cady zasluži kazen, se je odločil, da dvoumno dokazno gradivo zataji, kar je pri obsojenem klientu posledično sprožilo slo, da se nezvestemu odvetniku kruto maščuje …

Mislim, da tudi pri nas vsak resen odvetnik kdaj pride v položaj, ko se mu zazdi, da je na napačni strani. Zakon o odvetništvu in pravila o odvetniški etiki mu sicer pridejo prav, da zadevo izpelje na dostojen način, a občutek, da se je umazal, vendarle ostane v njem (o tem je pred kratkim govoril tudi Aleksander Čeferin ob predstavitvi dokumentarca o aferi, ki je grozila, da bo razbila Evropsko nogometno zvezo). Bogve, ali nimajo skoraj enakih občutij tudi duhovniki, ki se ob spovedih srečajo s hudimi zgodbami. Pa tudi vsi drugi, ki jih poklicna etika zavezuje k molku o stvareh, o katerih bi radi kričali. Tudi kričači.

Pasti, povezane s strankami

Naslednja skupina pasti se pojavlja v zvezi s strankami. Kdor je v eni od prejšnjih številk prebral traktat o Kvintilijanih nasvetih odvetnikom izpred 2000 let,³ se je srečal z opozorili glede stikov z lastnimi strankami, ki so enako veljavna tudi danes. In dokler se bodo postopki odvijali na za zdaj še veljavne načine, bo tako tudi naprej.

Stranka svojemu odvetniku vselej pripoveduje o rečeh tako, kot jih je sama zaznala ali kot bi rada, da bi jih dojel odvetnik. To pa je pogosto zelo daleč od tistega, kar bi o njih sodil nepristranski opazovalec. In če se odvetnik želi izogniti nepotrebnemu tveganju, je lahko koristno, če si od stranke izgovori neodvisen vpogled v stanje stvari. Še zlasti takrat, kadar ima problem dolgo brado in zato na predočanje relevantnih dejstev vplivajo vse mogoče strankine izkušnje, ki naknadno obarvajo njeno dojemanje problema. Površnemu opazovalcu bi se ob tem lahko zdelo, da stranka laže. A zavestno in direktno laganje je celo v kazenskih postopkih, ko ima obtoženec to pravico početi, v praksi redko: še največkrat gre za konfabuliranje, pri katerem se praznine v zaznavanju dejstev zapolnijo z lastnimi predstavami o teh prazninah, pa tudi z orisom svoje vloge v spornem dogajanju s prijetnejšimi barvami.

Posebno problematično utegne biti poklicno vpletanje odvetnika v probleme njegove družine, ožjega sorodstva ali prijateljskega kroga. Meni je, recimo, principal polagal na srce zlato pravilo poklica, naj se odvetnik izogiba delu za ožje sorodstvo. Ali je tudi sam ravnal skladno s tem pravilom, je drugo vprašanje. A neizpodbitno je, da lahko prevelika osebna vpletenost odvetniku zamegli objektivno presojo dotične zadeve in vsili poglede o njej, ki so sicer lahko všečni prizadetemu sorodniku ali prijatelju, pri reševanju zadeve pa so bolj v škodo kot v korist.

Podobne težave lahko nastanejo v zvezi z zaslišanjem prič ali izvedencev. Omenil sem že, da je bilo vselej zaželeno, da bi bili kontakti med odvetniki in pričami ali izvedenci izven razpravnih dvoran skrčeni na vljudnostni minimum. A kaj, ko se mi je v praksi neredko dogajalo, da me je tudi lastna stranka spodbadala, »da (zlasti tujim) pričam povem, kar jim gre« ali »da (s svojimi tiradami) ropotam sodniku ...«. Takemu početju sem se dosledno upiral, ne zaradi nekakšne poklicne vzvišenosti, temveč zaradi prepričanja, da zadevi bolj škodi kot pomaga. Če ne zaradi drugega, zato, ker lahko pri sodniku po nepotrebnem tehtnico zaniha v nasprotno smer. Čeprav so se v tem oziru vselej dogajali ekscesi, je v zadnjih desetletjih po poročanju medijev (ki pa jim tudi ne kaže preveč zaupati) procesno repenčenje znatno naraslo. Vsaj po tem, kar spremljam od strani, sodim, da se ob tem tudi sodniki oziroma sodnice preveč togo drže procesnega instrumentarija. Prava mera, ki so ji bili po mojem mnenju nekdaj bolj naklonjeni, je nekdaj privedla do tega, da je sicer resen sodnik znani ljubljanski odvetnici in moji nasprotnici preprosto pokazal vrata, njeni stranki pa omogočil izbiro, da se z obravnavo nadaljuje ali da se začasno na njene stroške obravnava preloži. Izbrala je prvo, jezikava odvetnica pa je odšla in še do izhoda iz dvorane migala z jezikom.

Ko sem že pri izvedencih, naj zapišem še to. Spominjam se ne prav redke dileme, ki je pestila zlasti sodnike: ali naj dajo takrat, ko v isti zadevi trčita dve nasprotujoči si izvedenski mnenji, prednost prvemu, ki je razumnejše, a ga je prispeval manj sloveč izvedenec, ali drugemu, ki se zdi skregano s pametjo, a ga je prispeval z vsemi mogočimi akademskimi titulami okinčan izvedenec. Če se v taki situaciji ni našlo ali ni hotelo najti tretjega izvedenca, ki je bil po epoletah vsaj približno primerljiv razvpiti akademski avtoriteti, se ti je slabo pisalo. Sodniki so večinoma raje oportunistično sledili drugemu, kot da bi se sami spuščali v nehvaležne analize in primerjave.

Pasti, povezane s svobodo odvetniškega poklica

Ena od največjih odlik in pasti našega poklica pa je nedvomno svoboda. Svoboda kot tisto neopisljivo stanje duha, ki odvetniku dovoljuje, da o posameznem problemu razmišlja tudi izven uhojenih poti. Svoboda kot tisti družbeni položaj, ki odvetniku omogoča drugačno intelektualno širino, kot jo imata na primer sodnik in državni tožilec, ki se kljub velikim besedam nikoli ne moreta znebiti milosti državnih jasli. Svoboda, ki odvetniku dovoljuje, da se postavi po robu veljavni doktrini. Kako veliko vrednost je imela odvetniška svoboda v očeh strank, mi je nazorno pokazal primer znanega partizana, ki mi je ob neki priliki takole rekel: »Če bi bil ti komunist, ti ne bi mogel zaupati …«. Zaupal pa je moji svobodi.

In prav zato, ker je svoboda tako velik dar tisočletnih družbenih izkušenj in prizadevanj naših pogumnih predhodnikov, je nimamo pravice ogrožati z nezrelim obnašanjem. Prava svoboda pač ni v tem, da z njo počneš, kar se ti zljubi, še manj v tem, da iz nje narediš ustrežljivo pocestnico. Včasih nam je bilo morda laže, kajti tudi prejšnji sistem je vzdrževal instrumentarij, ki je sodiščem dajal veljavo: razmerje med sodniki in sodnicami je bilo priblično pol-pol, način oblačenja je bil meščanski in nevsiljiv, komunikacija z odvetniki in drugimi ljudmi v prostorih sodišč je bila resna in zadržana, vsepovsod se je čutila avtoriteta. Takrat ni nikomur prišlo na misel, da bi z nastopaštvom rušil ugled sodišč ali z žaljivim šopirjenjem poniževal procesne nasprotnike. Pri tem smo šli tako daleč, da zoper nerodnega nasprotnika niti nismo uporabili vseh procesnih orožij. To, da bi se izmaknil del sodnega spisa, pa je bil tako velik profesionalni prestopek, da je edini primer, za katerega sem slišal, odmeval še desetletja in grešniku za vselej odvzel spoštovanje sodnega osebja. Tudi na samopromocijo se je gledalo z neodobravanjem in takega kolega smo se raje izogibali. Če pa je kdo to občasno počel, je imel ponavadi toliko dobrega okusa, da je vse skupaj začinil s humorjem.

Pasti, povezane z digitalnimi napravami

Razvoj po osamosvojitvi je prinesel še nove težave. Ena zelo resnih je postala odvisnost od digitalnih naprav. Pravniki smo se zmerom manj zanašali na lastne možgane, zmerom bolj pa na orodja, ki so nam jih ponujali računalniki. Vloge in sodne odločbe so postajale vse daljše in zaradi izrazite uporabe sistema »copy-paste « je bilo v njih vse manj lastnega razmišljanja. Seveda se je to dogajalo z nespametno formalizacijo postopkov: krona vsega so zdaj pravni pouki, ki so dolgi za celo stran in več, medtem ko smo nekdaj shajali z nekaj vrsticami, pa je bilo v njih obseženo vse bistveno. In ker nihče od odločujočih ne zna ali noče potegniti zavore, se najprej v normativnem delu kopičijo strani nepotrebne – da, celo škodljive – preobloženosti, te pa se nato preslikajo v mnogo predolg in premalo jasen predpis, ki ga na koncu niti posvečeni več ne razumejo. In vedno se v ta klobčič vplete še politika, ki zaradi lastnih koristi prodaja iluzije in terja, da se jim nadene videz pravne norme. Na koncu se utegne zgoditi, da bo naplahtana država umrla – kakor pacient v znani humoreski – zaradi tiskarske napake.

Hrbtna stran tega početja kar kliče po zaslužkarstvu, kajti družbena mlaka je pravo gojišče interesov, ki se dajo prevesti v mastne zaslužke. Pri tem tudi naš poklic ni izjema: ker smo bolj vešči prava, ker se znamo (tudi na dopusten način) prilagajati strani, ki nas najame, ker se nam priložnost kar sama ponuja ... Morda se komu sicer kdaj zazdi, da ni na pravi strani, a kdo bi dlakocepil ob mastnem zaslužku. Ker denar ne smrdi, se z njim dá tudi vest vsaj začasno utišati.

Faustovska dilema, ki utegne sčasoma otopiti sposobnost razlikovanja med dobrimi postulati in slabo prakso. In potem kot pravnik nasedeš na čeri, podobne tistim, ki se jim je starorimski sodnik izognil.

Pasti, povezane z jezikom

Končno bi omenil še eno od zablod, ki smo jim v našem poklicu še posebej izpostavljeni. Ta je povezana z jezikom, ki je poleg možganov eno naših glavnih orodij. Moderne tehnologije omogočajo sorazmerno lahek način prevajanja enostavnejših besedil. Kdor je to že kdaj počel, ve, da se enostavnejša besedila dajo kar uporabno prevajati v naš jezik. Čez kozle, ki se ob tem tudi streljajo, pa je bolje spustiti zaveso usmiljenja (kot bi rekel avtor Toma Sawyerja).

A kdaj so pravna besedila lahko enostavna. Zlasti odtlej, ko smo nasedli anglosaškim pravnim vzorcem, ki so dosti manj enostavni od pogovornega jezika; vzemimo za primer vzorce Fidic, ki so si jih Anglosasi (da uporabim to poenostavljeno oznako) izmislili zato, da so standardizirali pravo javnih naročil in pravo pogodb za globalno rabo. Zaradi prevlade angleškega jezika se zdaj tudi pravne norme Evropske unije vse bolj opirajo na anglosaške vzorce. Ti pa so že zaradi svojega izvora nagnjeni k nefunkcionalni vljudnosti, skrajno podrobnemu opisovanju dejanskih in pravnih situacij (ki po mojem mnenju korenini v običajnem pravu) ter jezikovni preobloženosti (mimogrede: najmanj 30 let je tega, kar sem v Economistu naletel na obsežno razpravo o tem, da je treba v Veliki Britaniji reformirati pravni jezik, ukiniti cehovstvo in dvojnost odvetniškega poklica ter posodobiti vsaj zgornji dom parlamenta, pa se nič od tega ni zgodilo).

Ker zdaj pogosto tudi pogajanja potekajo v angleškem jeziku, čeprav noben pogajalec ni povsem doma v tem jeziku, je tveganje za nesporazum še večje. Da niti ne omenim situacij, ko se občasno katera od pogajalskih strani zateče k svojemu maternemu jeziku in potem prevaja tisto, kar so se med seboj zmenili, v angleški jezik. Zmešnjava, ki s tem nastane, je neizogibna, saj na primer francoska stran svojo pravno misel izraža na francoski način in slovenska stran na slovenski način, nato pa obe transponirata tisto, kar naj bi mislili, v tretji, tokrat angleški jezik.

Sploh pa si težko predstavljam pojavljanje pred sodišči, kjer se sodnika naslavlja »Your Lordship«, »Your Worship« ali »Your Honour«⁴ in ritensko odhaja iz sodne dvorane.

---

¹ Strog zakon, a zakon.

² Smisel prava je popolna pravičnost.

³ Fortuna, S.: Kvintilijanovi nasveti odvetnikom, Odvetnik št. 1 (114) – pomlad 2024, str. 74.

⁴ »Vaše lordstvo«, »Vaše blagorodje«, »Vaša milost«.