TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Avtor ima izključno pravico ne samo do izkoriščanja svoje duhovne
stvaritve (27. in 31. člen Zakona o avtorski pravici, Ur.l. SFRJ, št.
19/78), temveč tudi do razpolaganja z njo kot s stvarjo.
Izključna avtorjeva pravica do razpolaganja izključuje tudi pravice
njegovega zakonca (52. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih, Ur.l. SRS, št. 15/76), četudi je avtorsko delo nastalo ob
pogojih 2. odstavka 51. člena tega zakona. To pa ne pomeni, da se
denarna vrednost, ki jo ima ob teh pogojih ustvarjeno avtorsko delo
samo na sebi, ne bi mogla upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega
premoženja avtorja in njegovega zakonca.

Sodišče prve stopnje je med drugim toženki naložilo tudi izročitev
dveh umetniških del, ki jih je tožnik v tožbi zahteval kot svoje
posebno premoženje. Menilo je, da umetniških stvaritev - avtorskih
del - ne gre presojati kot posebno ali skupno premoženje zakoncev.
Avtorska pravica ne more biti predmet stvarnopravnih razmerij. Zato
sporni umetniški deli pripadata tožniku. Predmet skupnega premoženja
pa je lahko dohodek od avtorskega dela.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo
sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem je bila toženki
naložena izročitev navedenih dveh umetniških stvaritev, za katere je
bilo ugotovljeno, da ju ima toženka v svoji posesti. Tudi to sodišče
je štelo, da je pri umetniškem delu intelektualna, umetniška
komponenta prevladujoča. Zato le-to ni skupno premoženje zakoncev,
četudi je bilo ustvarjeno v zakonski zvezi. Zakonec - avtor, lahko
prosto razpolaga s svojo stvaritvijo in šele ko je ta vnovčena,
zamenjana, je skupno premoženje izkupiček ali nova pridobljena stvar.
Proti tej odločitvi pritožbenega sodišča je vložila revizijo toženka.
Revizijsko sodišče jo je zavrnilo kot neutemeljeno in v razlogih
svoje sodbe med drugim navedlo:
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 15/76,
v nadaljevanju ZZZDR) je v 2. odstavku 51. člena uzakonil za
premoženjska razmerja med zakoncema režim skupnega premoženja. Režim
skupnega premoženja, ki je ius cogens in ga zakonca vnaprej ne moreta
nadomestiti s kakšnim drugim premoženjskim režimom, zajema vse
premoženje, ki sta ga pridobila z delom v času trajanja zakonske
zveze. Na ta način se v premoženjskih razmerjih med zakoncema
uresničujeta dve temeljni načeli. Prvo, da le delo določa človekov
materialni in družbeni položaj, in drugo, da sta v zakonski zvezi oba
partnerja enakopravna. Oboje naj prepreči pridobivanje premoženja na
račun drugega in s tem ekonomsko premoč enega. Zato v ZZZDR tudi ni
zakonite podlage za razlikovanje med kakršnokoli obliko delovnega
prispevka obeh zakoncev (2. odstavek 51. člena in 2. odstavek 59.
člena). V toliko je treba na splošno pritrditi reviziji, da tudi za
tožnika in toženko - ob pogojih 2. odstavka 51. člena ZZZDR - v
načelu velja režim skupnega premoženja.
Revizijsko sodišče pa kljub temu ne sprejema revizijskega očitka, da
izpodbijana odločitev pritožbenega sodišča nima podlage v pozitivnem
pravu in da nasprotuje načelom morale. Kiparski deli sta tožnikovi
umetniški stvaritvi, tedaj avtorski deli, na katerih ima tožnik kot
avtor avtorsko pravico (3. in 1. člen Zakona o avtorski pravici,
Ur.l. SFRJ, št. 19/78, v nadaljevanju ZAP). Avtorska pravica varuje
tožnika (le) kot avtorja. V tej sferi ga varuje prek dveh, med seboj
neločljivo povezanih in prepletajočih se sklopov upravičenj. Osebne
moralne pravice (28. člen ZAP) ga ščitijo kot osebnost v sferi
njegovega umetniškega ustvarjanja, ki so strogo osebne in
individualne. Materialne avtorske pravice (27. člen ZAP) pa ga
opravičujejo, da izkorišča svoja avtorska dela in razpolaga z njimi.
Kot celota je avtorska pravica vezana na osebo avtorja. Vsa iz nje
izvirajoča upravičenja (izjema so omejitve v primerih proste rabe in
zakonitih licenc) pripadajo izključno samo njemu (31. člen ZAP).
Avtorska pravica na spornih kiparskih delih zato pripada samo tožniku
in ne sodi v skupno premoženje, ustvarjeno v zakonski zvezi s
toženko, kot sta pravilno poudarili obe sodišči in kar med pravdnima
strankama tudi ni sporno.
Avtorsko delo pa je lahko, kot je to tudi v tem primeru, opredmeteno
kot stvar. Kot stvar (species) ima lahko že samo na sebi določeno
premoženjsko (prometno) vrednost, kar tudi revizija utemeljeno
poudarja. Umetniško delo kot stvar je tako lahko predmet različnih
civilnopravnih razpolaganj. Navzven se te sicer ravnajo po splošnih
načelih civilnega (stvarnega in obligacijskega) prava, tako kot to
velja za vsako drugo stvar. Situacija pa vendarle ni enaka.
Četudi je avtorsko delo opredmeteno kot stvar, je duhovna stvaritev.
Je avtorjev strogo osebni umetniški koncept in kot tak predstavlja
njegovo osebnost navzven. Umetniško ustvarjanje je pravica osebnosti,
ki poleg sfere avtorstva zajema še druge razsežnosti (med drugim tudi
kot človekova z ustavo zajamčena svoboščina). Tako avtorska pravica s
svojimi upravičenji varuje le eno področje pravic osebnosti
ustvarjalca. Ena od razsežnosti, ki po naravi stvari izvira iz sfere
ustvarjalčevih pravic osebnosti, pa so brez dvoma tudi njegove
pravice na področju stvarnopravnih razpolag s stvarjo, v kateri je
njegova ideja opredmetena (npr. s sliko, kipom, knjigo, partituro).
Dokler ima svoje delo kot stvar v svoji oblasti (in če s tem ne krši
derivatnih pravic iz sklenjenih avtorskih pogodb), jo sme ustvarjalec
vsak hip in brez polaganja računov kot svojo duhovno stvaritev npr.
predelati, spremeniti in celo tudi uničiti. Le on sam more nadalje
npr. odločati, kdaj in če sploh, na kakšen način in v čigavo korist
se bo s svojim delom vključil v pravni promet (na kar se navezuje
tudi izključno njegovo avtorsko upravičenje do priobčenja dela
javnosti) ali pa ga bo nasprotno obdržal zase. Vse te stvarnopravne
razpolage, vključno s pravico imeti stvar pri sebi in zase, so tako
lahko izključno pridržane samo tistemu, ki je stvaritev ustvaril
(podobno kot ima le avtor izključno pravico do izkoriščanja svojega
dela).
Izključna praviica ustvarjalca do opisanih (in še drugih)
stvarnopravnih razpolag pa je v nasprotju z upravičenji, ki iz skupno
- premoženjskega režima izhajajo za oba zakonca. Temelj tega režima
je, da lahko le oba partnerja skupaj in sporazumno gospodarita s
stvarmi skupne lastnine (1. odstavek 52. člena ZZZDR). V tej koliziji
obeh opisanih sklopov upravičenj pa imajo izključne pravice zakonca -
ustvarjalca, ker so kot posledica njegove individualne ustvarjalnosti
tudi del pravic njegove osebnosti, prednost pred skupno lastninskimi
upravičenji njegovega zakonca. Iz teh razlogov je tudi tožnik
upravičen do izročitve svojih dveh spornih kiparskih stvaritev, kot
sta obe sodišči tudi pravilno razsodili.
Ko tako v razmerju do tožnika in njegovega izključnega upravičenja,
da ima svoji avtorski deli pri sebi in zase, toženka v svoji
sedanji posesti teh del (ugotovitev sodišč prve in druge
stopnje) ne more biti deležna pravnega varstva na podlagi
51. in 52. člena ZZZDR, pa to ne pomeni, da nima v zvezi z njima
nobenih pravic. Avtorsko delo prinaša ustvarjalcu z izkoriščanjem
določeno premoženjsko korist, lahko pa ima, kot je to tudi v tem
primeru, določeno denarno vrednost že samo po sebi. Premoženjska
korist od ustvarjanja je rezultat avtorjevega dela. Zato ob pogojih
2. odstavka 51. člena ZZZDR lahko spada v maso skupnega premoženja.
Predmet te pravde ni - skladno uveljavljanemu tožbenemu zahtevku -
ureditev premoženjskih razmerij med tožnikom in toženko kot
razvezanima zakoncema. Zato ne v vprašanje obsega njunega skupnega
premoženja, ne v druga vprašanja ureditve njunih medsebojnih
premoženjskih razmerij po razvezi zakonske zveze, napadana odločitev
obeh sodišč ne posega.