IZREK
I. Tožbi se v delu zoper delno odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-19/2011-102/102 z dne 2. 2. 2018 ugodi, delna odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-19/2011-102/102 z dne 2. 2. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.
II. Tožba se v delu zoper delni sklep Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-19/2011-103/102 z dne 2. 2. 2018 zavrne.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
JEDRO
Pri razlagi posameznih določb Statuta in drugih pravil je treba vselej upoštevati vse metode razlage, ne le gramatikalno, temveč tudi logično, teleološko in sistemsko, ter ob upoštevanju vseh metod razlage najti ustrezno logično, življenjsko, pravno vzdržno in predvsem razumno razlago, ki bo odražala logičen pomen posameznih določb. Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da zgolj drugačno poimenovanje posameznih delov člena Statuta (točka, alineja, stavek, odstavek ipd.) oziroma pravil ne predstavlja kršitve 4. člena ZKUASP, saj se slednji nanaša na opredelitev pojma kolektivna organizacija.
Sodišče ugotavlja, da je izostala argumentirana obrazložitev toženke o tem, zakaj naj bi bili citirani določbi 13. člena obravnavanih pravil v nasprotju z določbami ZASP oziroma ZKUASP, saj ne pojasni konkretnih pravno pomembnih razlogov, zakaj naj bi iz tega izhajalo, da tožnik ne bo zagotovil učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic (prvi odstavek 14. člena ZKUASP).
Toženka pred izdajo izpodbijane delne odločbe v skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) tožnika ni seznanila s pravnim naziranjem oziroma s svojo razlago določbe prvega odstavka 31. člena ZKUASP. Pravica do kontradiktornega postopka namreč zagotavlja, da se lahko stranke v postopku opredelijo do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev, in da lahko branijo svoje pravice in interese.
Toženka tudi ni presodila in prepričljivo odgovorila na (vse) relevantne tožnikove navedbe v postopku, zato izpodbijana delna odločba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstev, kar onemogoča njen materialnopravni preizkus, to pa predstavlja kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Določba 189. člena ZASP (tretji in četrti odstavek tega člena), po kateri je lahko toženka, če se v enem letu od uveljavitve ZASP ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, izdala začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje določenih pravic pravni osebi, ki ni izpolnjevala pogojev iz 149. člena tega zakona, je z uveljavitvijo ZKUASP (22. 10. 2016), razveljavljena, v novi ureditvi pa podeljevanje začasnih dovoljenj ni več predvideno.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.