TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Z Ustavo niso v neskladju:   druga poved drugega odstavka 3. člena, tretja alineja drugega odstavka 3.a člena, prva alineja četrtega odstavka 3.a člena in druga alineja prvega odstavka 44.č člena v zvezi s tretjim odstavkom 3.a člena in prvo alinejo petega odstavka 3.a člena, drugi odstavek 42. člena, prvi odstavek 44. člena in drugi odstavek 53.b člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 14/13, 64/17, 73/19 in 82/20) ter drugi in peti odstavek 39. člena in prva poved četrtega odstavka 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 64/17).   Druga poved prve alineje petega odstavka 3.a člena Zakona o zdravstveni dejavnosti se razveljavi, kolikor določa, da se upoštevajo delovne izkušnje po pridobitvi pogojev za samostojno opravljanje dela v zdravstveni dejavnosti oziroma zdravniški službi.   Drugi do četrti odstavek 43. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti se razveljavijo.   Do drugačne zakonske ureditve mora koncedent najpozneje 12 mesecev pred potekom obdobja podelitve koncesije preveriti, ali še obstaja potreba po podelitvi koncesije, upoštevaje drugi odstavek 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Če ta potreba obstaja, koncedent postopa po pravilih za podelitev (nove) koncesije, urejenih v 44.a do 44.k členu Zakona o zdravstveni dejavnosti.

Ni nujno, da se pojem prava Evropske unije negospodarske storitve splošnega pomena in domači pojem negospodarske javne službe pomensko prekrivata. Pravo Evropske unije se, kolikor ne gre za vprašanje spoštovanja prava Evropske unije, ne opredeljuje do uvrščanja dejavnosti v take in drugačne nacionalne pravne režime. Javna zdravstvena služba po Zakonu o zdravstveni dejavnosti je z vidika nacionalnega prava še vedno negospodarska javna služba, s pomenom, ki ga ima ta institut v slovenskem pravu. Ni mogoče sklepati, da je zakonodajalec želel celovit domač pravni režim negospodarskih javnih služb nadomestiti s terminom prava Evropske unije, katerega namen je le vzpostaviti kriterije za oceno, ali je z vidika prava Evropske unije neka storitev negospodarska in se zanjo ne uporabljajo določena pravila prava Evropske unije.   Obstoj pravnih praznin v pravnem redu sam po sebi ni v neskladju z Ustavo. Pravna praznina je protiustavna le, če se je z ustaljenimi metodami razlage ne da zapolniti. Naloge odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti so v Zakonu o zdravstveni dejavnosti opredeljene na način, da jih je mogoče vsaj glede obsega razmejiti od nalog poslovnih in strokovnih vodij javnega zavoda. Tudi glede števila odgovornih nosilcev zdravstvene dejavnosti je Zakon o zdravstveni dejavnosti pomensko jasen.   Načelo zakonitosti (drugi odstavek 120. člena Ustave) zahteva, da mora Državni zbor najprej v zakonu sam določiti dovolj natančna vsebinska merila, ki jih mora izvršilna oblast upoštevati pri sprejemanju podzakonskega predpisa. Tej zahtevi je Zakon o zdravstveni dejavnosti zadostil, saj ni določil le izvršilne klavzule, temveč tudi merila, ki jih pri sprejemanju podzakonskega predpisa mora upoštevati minister, pristojen za zdravje.    Ureditev, po kateri zdravnik, ki sicer izpolnjuje pogoje za samostojno opravljanje zdravniške službe, ne izpolnjuje pa hkrati pogojev, predpisanih za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti, ne more samostojno opravljati zdravstvene dejavnosti, tj. ne more začeti opravljati zasebne zdravstvene dejavnosti kot zasebni zdravnik in se posledično tudi prijavljati na razpise koncesij, pomeni poseg v pravico do proste izbire zaposlitve (drugi odstavek 49. člena Ustave), saj gre za določitev pogoja za opravljanje določenega dela. Čeprav izpodbijana ureditev zasleduje ustavno dopusten cilj, ukrep ni primeren za dosego zasledovanega cilja. Za naloge, ki so po svoji naravi upravljavske, predpisuje dodatne zdravniške in ne dodatnih upravljavskih delovnih izkušenj po opravljeni specializaciji.    Resolucija, s katero Državni zbor sprejme nacionalni plan zdravstvenega varstva, ni splošni (pravni) akt, ampak politični, deloma tudi strokovni akt, s katerim se ne morejo urejati pravice in obveznosti fizičnih in pravnih oseb. Te se morajo urejati z zakoni. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da 2. in 87. člen Ustave ne zahtevata, da se morajo vse podrobnosti glede opredelitve javne službe urediti z zakonom, ampak da mora zakon v skladu z načelom zakonitosti opredeliti javno zdravstveno službo. Po presoji Ustavnega sodišča je že Zakon o zdravstveni dejavnosti opredelil obseg javne zdravstvene službe na eni strani, na drugi strani pa je tudi z zadostno določljivostjo že opredelil merila za določitev mreže javne zdravstvene službe in s tem zadostil ustavnim zahtevam.   Zakonodajalec je različno uredil postopek podelitve nove koncesije in postopek podaljšanja obdobja podelitve koncesije. Za podelitev nove koncesije je predviden postopek javnega razpisa, medtem ko v primeru podaljšanja obdobja podelitve koncesije zakon ne predpisuje javnega razpisa, temveč predvideva skorajda samodejno podaljšanje obstoječe koncesije v korist obstoječega koncesionarja. Ker za tako neenako obravnavo ni podan razumen razlog, je ureditev postopka podaljšanja obdobja podelitve koncesije v neskladju s splošnim načelom enakosti.    Ustavno sodišče mora v okviru prvega odstavka 140. člena Ustave presoditi, ali ta ureditev tako posega v jedro lokalne samouprave, da predlagateljica na svojem območju ne more učinkovito izvrševati svoje izvirne pristojnosti na področju zdravstvene dejavnosti. Soglasje pristojnega ministrstva, ki obsega oceno spoštovanja zakonskih pogojev oziroma zahtev, ki veljajo za podelitev koncesije, in predhodno soglasje financerja (Zavoda za zdravstveno zavarovanje) h koncesijskemu aktu sta (le) oblika nadzora nad spoštovanjem državnih predpisov, vključno s preučitvijo možnosti financiranja.   Pri določitvi zgornje meje obsega dela zdravstvenega delavca pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti ali kot izvajalca zdravstvene dejavnosti po Zakonu o zdravstveni dejavnosti gre za tako omejitev obsega dela, ki že pomeni poseg v pravico do proste izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave. Vendar pa je poseg sorazmeren in zasleduje ustavno dopusten cilj varstva zdravja delavcev, ki je prepoznan tudi v mednarodnih pravnih aktih, ki Republiko Slovenijo zavezujejo k zakonodajnemu ukrepanju in zagotavljanju tedenska počitka delavcev.    Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj (155. člen Ustave), kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona. Če ima zakonodajalec stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu, mu načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) ne preprečuje, da spremeni pogoje trajanja koncesijskega razmerja iz nedoločenega časa v določen čas, na način, ki za koncesionarje pomeni poslabšanje pravnega položaja.