TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka spremeni tako, da se postopek izvršbe ustavi v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 1.457,59 EUR od 1. 1. 2002 dalje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki in v nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi.

III. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Res je upnik 8. 3. 2022 podal zahtevek za povrnitev stroškov izvršiteljice v višini 594,98 EUR. Vendar sodišče teh še ni odmerilo in o upnikovem zahtevku še ni odločilo. Ker v času izdaje izpodbijanega sklepa sodišče stroškov izvršiteljice še ni odmerilo in tudi ne naložilo v plačilo dolžniku (kot to v zahtevku z dne 8. 3. 2022 predlaga upnik), njihova izterjava še ni bila predmet obravnavanega postopka. Sodišče prve stopnje jih zato utemeljeno ni (moglo upoštevati) upoštevalo pri obračunu poplačila z dne 9. 2. 2022, 2. 3. 2022 in 5. 4. 2022 plačanimi zneski, temveč je pravilno upoštevalo le stroške, ki so bili v postopku dolžniku že naloženi v plačilo in je bila njihova izterjava že predmet obravnavane izvršbe.

Dejstvo, da je izvršiteljica od plačanega zneska 800,00 EUR upniku prenakazala le 205,02 EUR, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Prostovoljna izpolnitev izvršitelju, kot je primer v obravnavani zadevi, ima namreč značaj sodnega pologa (84.a člen ZIZ). To pomeni, da se šteje, da je dolžnikova obveznost prenehala za znesek, ki ga je dolžnik izročil izvršitelju s trenutkom izročitve izvršitelju in ne šele takrat, ko upnik prejme denar. Dejstvo, da si je izvršiteljica zadržala del plačanega zneska, na izpolnitev dolžnikove obveznosti upniku nima nobenega vpliva.