TFL Vsebine / TFLGlasnik

»Da bi zakonodaja odražala družbena razmerja, opredeljena v Ustavi, je pri normativnem urejanju treba izogibati se prepodrobnemu normiranju ter kazuističnemu urejanju posameznih vprašanj oziroma razmerij.«[1] Generalne klavzule so lep primer, ko zakonodajalec zavestno prepušča razlagi, da pravno pravilo napolni z vsebino oziroma navda z življenjem.[2] Pravna razlaga pri tem ne išče pomena, ki ga je zakonodajalec imel v mislih, temveč smisel prava, da je z vrednotenjem usmerjeno k vrednotam pravne varnosti in pravičnosti.[3] Podobno je z vlogo ustavnega sodišča, ko v skladu s svojimi pristojnostmi obravnava zahtevna ustavnopravna vprašanja tako, da ustvarja in razlaga ustavo.[4] »Ustava ni tisto, kar v njej piše, temveč tisto, kar v njej prebere Ustavno sodišče.«[5]

Spremembe v družbenem okolju zahtevajo, da se pravo ustrezno prilagaja posebnostim posameznih področij in novonastalim razmeram v družbi. Temu pritrjujejo temeljni viri o generalnih klavzulah, metodologiji razlage in iskanju smisla v pravu, na katere se sklicujem. Prilagajanje prava novim razmeram seveda ne pomeni, da lahko za seboj pustimo vse, kar je bilo o tem dognano in zapisano v preteklosti. Ob prebiranju starejših spisov s presenečenjem lahko opazimo, kako so spoznanja, do katerih smo se, kot se zdi, dokopali šele danes, odkrili že davno.[6] Tako sem bil pri odbiranju gradiva za ta prispevek presenečen, kako malo vem(o) o tem, kar je bilo o generalnih klavzulah zdavnaj napisano, a je očitno šlo v pozabo. V zvezi z naslovno temo Generalne klavzule in iskanje smisla v pravu menim, da velja posebej upoštevati, kar v uvodnih pojasnilih k zbirki Pravne panoge in metodologija razlage prava ugotavljata urednika Aleš Novak in Marjan Pavčnik, da so tudi določeni vidiki pravne razlage, ki so lahko ključni v procesu prilagajanja prava, pogosto prezrti.[7]

1. Od dobesedne uporabe do življenjske razlage zakonov

Kranjc v zbirki Pravne panoge in metodologija razlage prava navaja, da so nekoč v davni preteklosti zakone uporabljali dobesedno (legisakcija), kar je vodilo do absurdnih situacij. Zato so zakonska besedila sčasoma začeli razlagati smiselno in (bolj) življenjsko. Justinijanova komisija, ki je največje dosežke rimskega klasičnega in cesarskega prava uzakonila kot novo kodifikacijo, se je zavedala pomena sistematične razlage, utemeljene na pojmih in besednih zvezah oz. pravnih rekih, ki razmišljanja o pojmu prava in umetnosti pravne razlage še danes navdihujejo.[8] Tako kot sodobni zakonodajalec, ko z generalnimi klavzulami zavestno prepušča razlagi, da pravno pravilo napolni z vsebino oz. ga navda s smislom življenja, pri čemer je tudi sam praviloma vezan na ustavo in namen ustavodajalca. Pri zgodovinskem razvoju generalnih klavzul velja upoštevati, kar o prehodu od dobesedne uporabe (legislacije) k smiselni in življenjski razlagi ugotavlja Kranjc.[9] Izročilo rimskih pravnih rekov, denimo Celzova definicija prava kot umetnosti dobrega in pravičnega – ius est ars boni et aequi – v samem začetku Justinijanove kodifikacije potrjuje, da so ključno vlogo pri prehodu od strogo dobesedne k prilagodljivi, sistematični in življenjski razlagi odigrali prav ti, bolj ali manj (ne)določeni pojmi, splošna pravila in smernice (generalne klavzule oz. pravni standardi).[10]

Uporaba splošnih pravil (generalnih klavzul) je bila sprva značilna za civilno oz. zasebno pravo. Mejnik njihovega razvoja v modernem javnem pravu je generalna policijska klavzula v pruski zakonodaji iz druge polovice 18. stoletja.[11] Gre za splošno pravno pravilo ali smernico (Generalklauseln, Richtlinien), s katero je bila policijska oblast zavezana sprejemati in izvajati ukrepe za preprečevanje obstoječe in konkretne nevarnosti, ki ogroža javno varnost in javni red. Z ustanavljanjem sodišč in vse večjim vplivom sodne prakse pri razlagi generalnih klavzul pravijo, da je t.i. policijska država 18. in 19. stoletja na ta način postavila temelje vladavini prava in pravni državi.[12] V tem obdobju je na razvoj modernega prava in generalnih klavzul pomembno vplivala evolucija določenega dela pravne doktrine, od pojmovne jurisprudence in teorij, ki pri razlagi prava upoštevajo družbeni kontekst, iz katerega se pravo rojeva, do gibanja oz. šole svobodnega prava. Temu so v začetku 20. stoletja pristopili mnogi nemški pravniki. Med najvidnejšimi je bil Eugen Ehrlich, ki je s svojim znanstvenim delom pomembno prispeval ne le k nastanku sociologije prava, temveč k celovitemu (integralnemu) obravnavanju prava. Ehrlichovo delo je tudi v osebni izmenjavi stališč močno vplivalo na ameriškega pravnega teoretika Nathana Roscoea Pounda.[13] Ta je leta 1919 razvil svojo teorijo pravnih standardov, ki se je razmeroma hitro uveljavila v angloameriškem pravu in francoski pravni teoriji. Razlog, da ni prodrla na območje nemškega prava je preprosto v tem, da gre pri pravnih standardih in generalnih klavzulah tako rekoč za sopomenki.[14]

Največji nesmisel in najhujša tragedija v zgodovini generalnih klavzul je njihova zloraba v času nacionalsocialističnega režima, zakonodaje in prakse nacističnih sodišč. Sprva so jim generalne klavzule služile kot orodje za sistematično rušenje javnega reda in vnašanje nacionalsocialistične ideologije v tedanje pravo Weimarske republike. Po brutalnem prevzemu oblasti so zlorabe generalnih klavzul služile nacistom pri dokončnem in popolnem izničenju smisla, pojma in ideje prava, ki s tem postane »zakonsko nepravo.[15]

2. Razlagalni okvir – kontekst prava

Gustav Radbruch je v svoji Filozofiji prava zapisal, da pojma prava ne moremo opredeliti drugače kakor človekov proizvod in kulturno danost, smisel katere je, da udejanja idejo prava. Pojem prava pa zajema vrsto pravnih pojmov, ki so tako kot on apriorne, od izkustva neodvisne narave. Ta »neodvisnost« seveda ni absolutna, temveč relativna, saj so pravo in pravni pojmi, njihova vrednost in mesto v družbenem kontekstu vselej odvisni od prevladujočih vrednot, s tem pa tudi od zgodovinskega spreminjanja, družbenega okvira (konteksta) in svetovnonazorskega vrednotenja. Radbruch nadaljuje z razlago, da pri vrednotenju gre za umetnost dokazovanja in izpodbijanja na podlagi zakona, ki ne sprašuje, kaj je mislil zakonodajalec, temveč, kaj je smisel prava, ki ga je mogoče razbrati iz zakonskega besedila, čeprav ni bil položen vanj.[16] Generalne klavzule so lep primer, ko zakonodajalec zavestno prepušča razlagi, da pravno pravilo napolni z vsebino oziroma navda z življenjem.[17] Splošna ničnostna klavzula denimo je šolski primer generalne klavzule, ki jo je treba z vrednotenjem vsebinsko znova napol­niti. Ker se pri tem v več pogledih prepletata ničnostna razloga, nasprotovanje prisilnim predpisom in morali, je prvo pravilo, ki ga moramo upoštevati, da prepoved v zakonu ni treba izrecno zapisati kot prepoved. Še manj, da bi morala biti prepoved zapisana kot prepoved pogodbene vsebine ali prepoved določanega ravnanja v zvezi s sklepanjem pogodbe. Pretirana kazuistika tudi v tem pogledu škoduje.[18]

S prispodobo umetnosti dokazovanja in izpodbijanja se Radbruch hkrati poslužuje primerjav literarne teorije in preučevanja umetnikovih razmišljanj o svojem delu. Stvaritelj umetniškega dela ni umrli človek, ampak večni iskalec smisla, ki v tem delu živi tako, da na nova vprašanja novih časov daje nove odgovore: »Umetnik obstaja le, kolikor se izraža v umetnini«.[19] In če je pravo minimum morale – kar je splošno rečeno skupni predmet moralne filozofije (etike), nauka o vrednotah (aksiologije) in pravne teorije – je umetnost dokazovanja in izpodbijanja tista, ki med objektivno danostjo in subjektivno razlago postreže tudi s konkretnimi primeri moralnih dejanj na različnih področjih človekovega duhovnega udejstvovanja.[20] Če si pri tem ponovno sposodim Juhartovo razlago splošne ničnostne klavzule, da je šolski primer generalne klavzule, slednjo lahko poenostavljeno povedano vzamemo kot okvir »umetnine«, ki ga je v konkretnih primerih potrebno z umetnostjo dokazovanja in izpodbijanja vsebinsko znova napol­niti z življenjem in smislom prava.[21]

2.1 Spoznavni in etični vidik

Peter Štih v nagovoru k zbirki Pravne panoge in metodologija razlage prava navaja, da je vprašanje razlage v družboslovju in humanistiki predvsem epistemološko vprašanje. V znanstvenem pogledu se to vprašanje dotika (z)možnosti in meja spoznavanja tudi na tistih področjih, kjer med objektivnimi danostmi in subjektivno razlago ni tako strogih ločnic, denimo v naravoslovnih in drugih eksaktnih vedah. V današnjem času izjemno hitrega razvoja znanosti, novih tehnologij in tehnoloških inovacij je razlaga v pravu in na splošno čedalje bolj primorana, da s celostnim in povezljivim (interdisciplinarnim, integrativnim) pristopom vključuje različne vede in strokovnjake z različnih področij, saj drugače ne bi mogla ponuditi uporabnih odgovorov pri reševanju vse kompleksnejših družbenih problemov. Na drugi strani je razlaga vpeta v družbeni kontekst in okoliščine konkretnega primera oz. predmeta obravnave, pri čemer se prav tako prepletajo različni vidiki uporabnega znanja in izkustva. Celotno predstavo o tem podpirajo in vrednotijo spoznavni procesi, ki izvirajo iz telesnih in možganskih struktur spodnje (intuitivne) in zgornje (analitične) ravni mišljenja. Ko dosežeta skupno točko, kjer vznikne nov pomen (emergenca), predpostavljamo, da so naša prepričanja smiselna, navznoter in navzven usklajena (koherentna). Nekateri nevroznanstveniki in učenci budističnih učiteljev se v tem nenehnem procesu vrednotenja in opomenjanja ali pripisovanja pomena in smisla življenja podajajo v globine čuječnosti.[22]

Zahodna filozofska in praktična etika najmanj od Aristotela naprej se tega, kar danes v t.i. zahodni ezoteriki in novodobnem iskanju duhovnega ravnovesja povezujejo s pojmom čuječnost, praviloma lotevata s pravo mero za doseganje notranje in zunanje usklajenosti (koherentnosti, homeostaze) ter smisel življenja v skupnosti, ki je z vrednotenjem usmerjeno k pravičnosti in doseganju dobrega. S povezovanjem naravnih danosti in etičnosti, človeškosti (biti človek) in človečnosti (ravnati etično) torej lahko rečemo, da je celosten in povezljiv, integrativni pristop k iskanju ravnovesja in smisla življenja znan od Aristotelove Nikomahove etike, ki še danes velja kot zgled etike spoznavnih in moralnih vrlin v skupnosti, pravu in politiki z integralno celoto naukov o dobrem in odgovornem upravljanju »človeških zadev«.[23]

Slovenski prevod Aristotelove Nikomahove etike v uvodniku pravi, da je etika od najstarejših znanih začetkov polna razmišljanji o najvišjih življenjskih vrednotah, o krepostnem in srečnem življenju in o njegovem nasprotju, o razmerju med srečnostjo posameznika in obveznostmi do sočloveka in do skupnosti, o merilih, po katerih je treba ravnati pri iskanju smisla življenja in pri konkretnih življenjskih odločitvah.[24] V povezavi s tem velja ponovno spomniti še na Radbruchovo misel, da pojma prava ne moremo opredeliti drugače kakor človekov proizvod in kulturno danost (»človeško zadevo«), katere smisel je, da udejanja idejo prava. Ker je človek najvišje razvito bitje na planetu Zemlja, je ta danes bolj kot kdajkoli v zgodovini zaznamovan s človeškimi zadevami. Medtem ko narava človeškosti v vsej nepredvidljivosti in razsežnosti tega pojma grozi, da bo zadala človeštvu in planetu nadvse uničujoče udarce, je človečnost tista, ki navdaja z upanjem, da smo ljudje tudi v najzahtevnejših razmerah vendarle zmožni ravnati v skupno dobro in karseda preprečiti katastrofo.[25]

4. Za konec

Ta prispevek seveda ni niti približek tega, kar je o generalnih klavzulah, njihovem pomenu, vrednotenju in razlagi zapisano v kopici temeljnih znanstvenih del, strokovnih razprav in drugih virov o pojmu in smislu prava. V sodni praksi denimo, pri nas vse do Vrhovnega Sodišča in Ustavnega sodišča RS, nadalje v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča EU je o tem prav tako polno primerov z razlagalnimi smernicami in uporabo generalnih klavzul. Če bi samo pomislil, da bi lahko s tem prispevkom zajel, kar je o tem že dognano in napisano, bi bila avtorska nezmernost upravičeno lahko deležna posmeha in kritik.

Z vsem, kar sem uspel razbrati o zgodovinskem razvoju in pomenu generalnih klavzul, se tako le skromno pridružujem urednikom in avtorjem temeljnih del in virov, na katere se uvodoma sklicujem, kako pomembno je, da se pravo z umetnostjo dokazovanja in izpodbijanja na podlagi zakona prilagaja posebnostim posameznih področij pravnega urejanja in novonastalim razmeram v družbi. V prispevku sem se namenoma izognil izkušnjam s prilagajanjem prava med krizo z epidemijo covid-19. Nekatera ključna vprašanja iz tega obdobja ostajajo odprta. Med njimi tudi to, kar v uvodnih pojasnilih k zbirki Pravne panoge in metodologija razlage prava ugotavljata urednika, da so določeni vidiki pravne razlage, ki so pomembni pri prilagajanju prava, resnično in pogosto prezrti. Čas v katerem živimo z vso negotovostjo razmer narekuje, da se pravna stroka glede tega karseda poenoti. Prepričan sem, da zbirka Pravne panoge in metodologija razlage prava ter druga temeljna dela, ki sem jih kot najnovejša navedel v samem začetku prispevka Generalne klavzule v smislu prava, ponujajo širok nabor uporabnega znanja in primerov iz sodne prakse, da se lahko znanstvena razprava o tem konstruktivno nadaljuje.

---

[1] Resolucija o normativni dejavnosti – ReNDej (Ur. l. RS, št. 95/09): VII. URESNIČEVANJE RESOLUCIJE.

[2] Kranjc, J., v: Novak, A. Pavčnik M. (ur.) idr. Pravne panoge in metodologija razlage prava, Ljubljana: Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2022, str. 305-315.

[3] Radbruch, G. Filozofija prava, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 37, 63, 67, 146-150.

[4] Nerad S., Ustavno sodišče kot razlagalec in ustvarjalec ustave, v: Pravne panoge in metodologija razlage prava, nav. delo, str. 123-154.

[5] Ribičič, C. Človekove pravice in ustavna Demokracija, Študentska založba, Ljubljana, 2010, str. 35; glede večrazsežnega pomena, celovitosti in povezljivosti (integrativnosti) pri razlagi Ustave RS v vlogi Ustavnega sodišča RS, v: Ribičič, C. (ur.) idr. Poslanstvo in delovanje Ustavnega sodišča. Inštitut za ustavno pravo, Ljubljana, 2022; prav tako: Avbelj, M. (ur.) idr. Komentar ustave Republike Slovenije. Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica, 2019.

[6] Prirejeno po: Kranjc, J. Nepozabna latinščina, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2022, predgovor.

[7] Nav. delo, op. cit. št. 1.

[8] Tako urednika, Novak in Pavčnik v zbirki Pravne panoge in metodologija razlage prava, posebej izpostavljata Kranjčevo knjigo Latinski pravni reki, infra.

[9] Kranjc, op. cit. št. 1, str. 305-315.

[10] Več o pomenu pravnega reka ius est ars boni et aequi, v: Kranjc, J. Latinski pravni reki. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1994, str. 132.

[11] Besedilo o generalni policijski klavzuli, vključno z zgodovinskim kontekstom je povzeto po komentarjih Predloga zakona o nalogah in pooblastilih policije (Zakon o nalogah in pooblastilih policije, ZNPPol, Ur. l. RS, št. 15/2013 idr.), Državni zbor RS, EPA 653-VI, datum 26.09.2012.

[12] Hayek, F. A. v zvezi s tem povzema anekdoto o prerekanju med nekim mlinarjem, lastnikom starega mlina na veter, in pruskim kraljem Friedrichom II. Velikim (1712-1786). Slednji je mlinarju zagrozil, da mora dotrajani mlin podreti, ker kvari videz kraljevega posestva v soseščini. Pravijo, da mu je nato mlinar zabrusil, v Prusiji je sodišče tisto, ki odloča: »Es gibt noch ein Kammergericht in Berlin«; v: Hayek, Politički ideal vladavine prava (The Political Ideal of the Rule of Law), Školska knjiga, Zagreb, 1994, str. 33.

[13] Prim.: Igličar, A. Štajnpihler Božič, T. Pogledi sociologije prava – 2. pregledana in dopolnjena izdaja, Ljubljana, Lexpera, 2018, str. 24, 104-105, 125-126.

[14] Roscoe Pound je sicer strogo razlikoval standard, princip in pravilo, medtem ko so bili francoski teoretiki pri tem manj dosledni. Podobno so ravnali nemški teoretiki, ko so denimo pojem Treu und Glauben (dobra vera) v različnih kontekstih obravnavali kot generalno klavzulo, splošno pravno pravilo ali preprosto princip. Kar je tem in drugim pomenom generalnih klavzul oz. pravnih standardov skupno pri iskanju smisla v pravu, je umetnost dokazovanja in izpodbijanja na podlagi zakona. Glede tega starejši viri tudi na območju nekdanje Jugoslavije zastopajo bolj ali manj enako stališče, da je pri razlagi generalnih klavzul oz. splošnih pravnih standardov ključna vloga sodišč in sodne prakse; več, npr., Vavpetič, L., O nedoločenih pojmih v pravnih normah, v: Pavčnik, M. (ur.). Izročilo pravne znanosti, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 209-235; Marković, M. Generalne klauzule, v: Zbornik Pravno-ekonomske fakultete v Nišu - VII, Niš, 1968, str. 9-25; Krbek, I. Diskreciona ocena (diskrecijska ocena), Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb, 1937.

[15] Pavčnik, M. (ur.). Zakonsko (ne)pravo. Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018; Radbruch, 250-261; Đorđević, S. Pürner, S. Neograničeno tumačenje nemačkog građanskog prava u vreme nacionalsocijalizma (Unrestricted interpretation of German civil law during the National Socialism period). Anali Pravnog fakulteta u Beogradu, 2019/2, str. 49-78.

[16] Radbruch, str. 36-37, 77, 150, 162.

[17] Kranjc, Pravne panoge in metodologija razlage prava, nav. delo.

[18] Juhart, M. (2011). Ničnost pravnega posla zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom, v: Pravni letopis, št. 1, str. 9-17, 374-375.

[19] Radbruch, nav. delo, str. 150-151.

[20] Prim. Štih, P. Uvodni nagovor k zbirki Pravne panoge in metodologija razlage prava, nav. delo, str. 13-16; s pedagoškega vidika, vzgoje in izobraževanja, socializacije vrednot in etike pripovedovanja zgodb v književnosti in drugih lepih umetnostih - etika narativa, v: Kroflič, R. Pedagoški pomen zgodbe in narativne vednosti. Sodobna pedagogika, št. 1/2017, str. 10-31, 102-124; e-vir: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-ZD0UBHF0/20b91c34-497a-47db-b2d0-85c3f5b46329/PDF (1.11.2022).

[21] Juhart, nav. delo.

[22] Varela, J. F. Thompson, E. Rosch, E. (2017). Utelešeni um: kognitivna znanost in človeško izkustvo. Ljubljana: Krtina, str. 50-55, 63-68, 180-185, 187, 231, 278 (op. št. 51), 347; prim.: Pavliha, M. Kdo je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica?. TFL Glasnik, 30/2022.

[23] Aristoteles. Nikomahova etika: prevedel, uvodno besedo, opombe in terminološki slovarček napisal Kajetan Gantar. Slovenska matica, Ljubljana, 1994.

[24] Ibid.

[25] Cerar, M. Človeškost in človečnost, IUS INFO, e-vir: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/298460 (31.10.2022); o vzgoji človečnosti, npr.: Kroflič, R., Rousseaujev koncept človečnosti in glavne kontroverze v pedagoških interpretacijah »Emila«, v: Sodobna pedagogika, 4/2012, str. 16-36; https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-34YERFZ2/cdc2532d-d245-494f-90dc-57d61e2325e1/PDF.