TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Vrhovnega sodišča se odpravi. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje.

Obstoja procesnih predpostavk za sprožitev upravnega spora ni mogoče ugotavljati neodvisno od pravne ureditve upravnega postopka. Potrebno je upoštevati, da se mora stranka v upravnem postopku ravnati v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in ji ravnanje v skladu z njegovimi določbami ne more biti v škodo v kasneje sproženem upravnem sporu, za katerega v času vodenja upravnega postopka niti ni vedela, da ga bo sprožila. Prvi stavek tretjega odstavka 26. člena Zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS) je mogoče v povezavi z drugim odstavkom 218. člena ZUP razlagati le tako, da je procesna predpostavka za sprožitev upravnega spora v primeru molka organa prve in druge stopnje podana, če je stranka podala - vložila pritožbo. Upoštevajoč določbo 233. člena ZUP beseda "obrniti se" ne more pomeniti specialne določbe, ki bi urejala izročitev pritožbe drugače kot 233. člen ZUP. V obravnavani zadevi je stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da prvi stavek tretjega odstavka 26. člena zahteva kot procesno predpostavko tudi, da stranka dejansko vloži - izroči - pritožbo pri organu druge stopnje, pomenilo, da je bila tožba pritožnika zavržena in s tem kršena njegova ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Pritožniku je bila z izpodbijanim sklepom kršena tudi njegova ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker pritožniku ni bilo zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred državnimi organi kot tistim strankam, o katerih zahtevah oziroma pritožbah so upravni organi pravočasno odločili.