TFL Vsebine / TFLGlasnik

Čeprav je vprašanje sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem Evropske unije – kot ustaljeni mehanizem uresničevanja prava Evropske unije v njenih državah članicah – obsežno obravnavano v naši in tuji literaturi, se na tem področju kaže zanimiv razvoj, povezan tako z razvojem pravnih sredstev v naši zakonski ureditvi kot tudi z vedno novimi vprašanji, s katerimi se srečuje sodna praksa. V zvezi s tem je bilo več stališč, ki so štela že za ustaljena in razrešena, z ustreznimi odgovori na postavljena vprašanja za predhodno odločanje ne le ponovljenih, temveč tudi dopolnjenih tudi v praksi Sodišča Evropske unije. Med temi je treba posebej omeniti nedavno sodbo v zadevi Consorzio Italian Management, [1] v katerem so se ponovno obravnavala vprašanja obveznosti postavljanja vprašanj za predhodno odločanje na Sodišče Evropske unije, razrešena v zadevi CILFIT [2] pred več kot 40 leti. Vse navedeno kaže na to, da je tudi razumevanje obveznosti najvišjih sodišč, zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva, da postavijo vprašanje za predhodno odločanje po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), tema, ki ostaja živa in predmet nadaljnjega razvoja tudi v sodni praksi.

V povezavi z razvojem znanstvenih spoznanj na področju uporabe Evropskega prava se je razvijala tudi sodna praksa – in seveda obratno, saj je prav razvoj sodne prakse tako Sodišča Evropske unije kot tudi nacionalnih sodišč dajal vsebino znanstvenim razpravam in jih postavljal pred nove izzive. Poleg tega pa se v razvoju uporabe prava Evropske unije pri vsebinski presoji zadev pred Vrhovnim sodiščem kaže hkratni in usklajen razvoj prakse in spoznanj glede s tem povezanih obveznosti najvišjega sodišča v državi.

Tako je v zadnjem času na področju upravnega spora, ki je morda glede na obsežnost pravne regulacije s predpisi Evropske unije temu celo najbolj izpostavljen, Vrhovno sodišče ponovno reševalo vrsto vprašanj, povezanih s hkratno uporabo obeh pravnih ureditev. Uporaba prava Evropske unije se je tako pojavila v primerih glede pravilne razlage pravnih norm evropskih carinskih predpisov, [3] kot tudi glede razlage pravil nacionalnega prava, konkretneje prekluzije navajanja novih dejstev in dokazov iz Zakona o davčnem postopku z zahtevami direktive Evropske unije, [4] kjer je Vrhovno sodišče v skladu s svojo obveznostjo po PDEU postavilo vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije in svoji odločitvi utemeljilo na prejetih odgovorih. [5] V drugih primerih je lahko Vrhovno sodišče odločalo ob upoštevanju že razrešenih vprašanj iz prakse Sodišča Evropske unije (fr. acte éclairé ), na podlagi česar je sprejelo z direktivo skladno razlago Zakona o mednarodni zaščiti glede tega, kdaj gre za dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, [6] pa tudi odločilo, da se skladno z načelom primarnosti prava Evropske unije pri odločanju davčnih organov in sodišč ne sme uporabljati določb Zakona o dohodnini, ki diskriminatorno omejujejo uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane tujim davčnim rezidentom in so zato nasprotne PDEU. [7] Če navedeva le nekatere, saj je pravo Evropske unije kot del naše pravne ureditve v praksi široko prisotno in upoštevano.

Ob tem pa se je kot pomembno v sodni praksi pojavilo tudi vprašanje, v kateri fazi revizijskega postopka nastopi obveznost Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave RS), da v skladu s svojimi obveznostmi na podlagi PDEU na Sodišče Evropske unije posreduje vprašanje za predhodno odločanje. Nadalje se postavljajo vprašanja procesnih pogojev za postavljanje takega vprašanja in sodelovanja strank sodnega postopka, glede na državne procesne predpise in hkratne zahteve prava Evropske unije. Na to pa se navezuje tudi vprašanje pravnih posledic, če v nasprotju z zahtevami prava Evropske unije navedeno vprašanje ni bilo postavljeno. To vprašanje je v zvezi s postopkom odločanja o dopustitvi revizije Vrhovno sodišče naslovilo tudi na Sodišče Evropske unije, o tem pa bo na odgovor treba še (nekoliko) počakati. [8] Tako je mogoče ugotoviti, da je pred nami še zanimiv praktičen in teoretski izziv na področju uporabe prava Evropske unije pri odločanju o dopustitvi revizij, ki ga bo na koncu moralo rešiti Sodišče Evropske unije. [9]