TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik je kot razlog za priznanje mednarodne zaščite uveljavljal splošno diskriminacijo Berberov v Alžiriji, vendar je hkrati izpovedal tudi, da v Alžiriji kot Berber ni bil nikoli ogrožen ali omejen v svobodi, temveč je navajal zgolj, da je zaradi oddaljenosti šole od doma moral stanovati pri stricu, da je lahko hodil v šolo, v kateri so govorili arabsko, on pa ima berberski dialekt in zato v šoli ni imel prijateljev ter se ni počutil sprejet. Takšna ravnanja pa tudi po presoji sodišča ne dosegajo niti praga standarda glede teže kršitve človekovih pravic, poleg tega za presojo utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oz. bodočo škodo pravno niti niso relevantna. Navedene tožnikove zatrjevane težave torej ne predstavljajo (hude) kršitve človekovih pravic in tako tudi ne morejo predstavljati dejanj preganjanja.

Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije lahko predstavljajo dejanje preganjanja, če imajo lastnosti kot jih opredeljuje prvi odstavek te določbe, in sicer, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik pa dejanj diskriminacije, kot jih je navajal (odsotnost šole v domačem kraju, kjer sicer žive tako Arabci kot Berberi ter da so vsi na položajih Arabci) že na trditveni ravni ni opisal tako, da bi jih sodišče lahko opredelilo kot preganjanje v smislu ZMZ-1.