TFL Vsebine / TFLGlasnik

IZHODIŠČE

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki ga morajo pri sestavljanju računovodskih izkazov upoštevati vse organizacije, ki ne računovodijo po Mednarodnih standardih računovodskega poročanja (MSRP), v 65. členu predpisuje obliko in postavke bilance stanja in njihovo členitev. V zakonsko predpisani členitvi bilance stanja so vsa sredstva in vse obveznosti do njihovih virov predstavljeni kot dolgoročna in kratkoročna sredstva ter dolgoročne in kratkoročne obveznosti.

Na podlagi teh določb ZGD-1 je členitev bilance stanja predpisna tudi v SRS-ju 20 (2016) – Oblike bilance stanja za zunanje poslovno poročanje . SRS 20.20 v točki l določa, da je izkaz stanja računovodski izkaz stanja sredstev in obveznosti do njihovih virov v določenem trenutku. V istem členu je tudi določeno:

e) Finančne obveznosti so v glavnem dobljena posojila, ki jih posojilojemalci dobijo od posojilodajalcev in so za prve dolgoročni finančni dolgovi ali kratkoročni finančni dolgovi. 
j) Dolgoročne obveznosti so obveznosti, ki kot celota zapadejo v plačilo v obdobju, daljšem od leta dni. Njihovi deli, ki zapadejo v plačilo v obdobju do leta dni, so kratkoročne obveznosti. 
k) Kratkoročne obveznosti so obveznosti, ki zapadejo v plačilo v obdobju do leta dni.

Nekoliko podrobneje je razlikovanje med dolgoročnimi in kratkoročnimi obveznostmi opredeljeno tudi v členih od 9.25a do 9.25c in 9.31 SRS-ja 9 (2016) – Dolgovi . Vsebinsko praktično enaka, vendar še nekoliko podrobnejša je opredelitev razlikovanja med kratkoročnimi in nekratkoročnimi obveznostmi v MSRP-jih. V MRS-ju 1 – Predstavljanje računovodskih izkazov tako najdemo tudi določila o razvrščanju obveznosti:

a) kadar te zapadejo v plačilo v roku dvanajstih mesecev, vendar pa podjetje (organizacija) predvideva in ima pravico do refinanciranja ali podaljšanja roka za poravnavo obveznosti iz naslova obstoječega posojila za najmanj dvanajst mesecev po poročevalskem obdobju, in

b) kadar podjetje (organizacija) ob koncu ali pred koncem poročevalskega obdobja prekrši neko določbo v posojilni pogodbi za dolgoročno posojilo, zaradi česar naj bi se obveznost poravnala na zahtevo.

V zvezi s točko a je v MRS-ju 1.73 določeno, da je tako obveznost treba razvrstiti kot nekratkoročno, čeprav v plačilo zapade v dvanajstih mesecih. Vendar pa v primeru, da organizacija ne more samo odločati o refinanciranju ali podaljšanju roka za poravnavo obveznosti (če na primer ni sporazuma o refinanciranju), podjetje (organizacija) ne upošteva možnosti refinanciranja obveznosti in razvršča obveznost kot kratkoročno.

V zvezi s točko b je v MRS-ju 1.74 določeno, da je tako obveznost treba razvrstiti kot kratkoročno, tudi če se posojilodajalec po poročevalskem obdobju in pred odobritvijo računovodskih izkazov za objavo strinja, da ob kršitvi ne bo zahteval plačila. Organizacija razvrsti obveznost kot kratkoročno, ker ob koncu poročevalskega obdobja nima neomejene pravice do odložitve poravnave obveznosti za najmanj dvanajst mesecev od konca poročevalskega obdobja. Vendar pa podjetje (organizacija) obveznost razvrsti kot nekratkoročno, če je posojilodajalec do konca poročevalskega obdobja odobril odlog plačila za najmanj dvanajst mesecev po poročevalskem obdobju, pri čemer lahko podjetje v tem obdobju, v katerem posojilodajalec ne sme zahtevati takojšnjega povračila, odpravi kršitev posojilne pogodbe.

Glede na to, da SRS-ji nimajo določil, ki bi neposredno določala, kako je treba razvrstiti obveznosti v navedenih primerih, se postavlja vprašanje, kako morajo v tej zvezi ravnati organizacije, ki na podlagi ZGD-1 računovodijo po SRS-jih.

Na podlagi predstavljenega izhodišča je Komisija za SRS-je sprejela naslednjo strokovno razlago.

Celoten članek je dostopen za naročnike!