TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Formalni delodajalec pokojnega tožnika, družba IPS, čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku; posredovanje delavcev, kot je bil pokojni tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Prav tako sama priznava, da je družba IPS poslovala izključno z njo in da je bil pokojni tožnik vključen v delovni proces toženke. Že navedeno ob upoštevanju trajnega opravljanja dela (tožnik je delo opravljal pri toženki od leta 1998 dalje) daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca v smislu ZDR-1 (drugi odstavek 5. člena ZDR-1), ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi.

Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugovoru zastaranja toženke; upoštevalo je petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, določen v 202. členu ZDR-1, ki je začel teči z zapadlostjo posameznega prejemka. Ker ne gre za kondikcijo ali odškodnino, so z zastaranjem tovrstnih terjatev povezane pritožbene navedbe tožnice, ki jih dosledno ponavlja iz pripravljalne vloge z dne 3. 3. 2022, za odločitev nebistvene kot je neutemeljeno sklicevanje na stališča sodne prakse v drugačnih sporih ali na ureditev v Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1; sedmi odstavek 5. člena ZPDZC-1), saj v primeru pokojnega tožnika ni šlo za delo na črno, poleg tega pa določba o obveznosti delodajalca, ki zaposluje na črno, ne pomeni, da je zastaranje drugače urejeno, kot je v splošnih predpisih obligacijskega (oziroma delovnega) prava.