TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I izreka tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zviša za 8.362,84 EUR (22.047,95 EUR namesto 13.685,11 EUR),

- v točki III izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 2.644,60 EUR (5.341,95 EUR namesto 2.697,35 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta, ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.214,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Materialnopravno pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tako glede vprašanja subrogacije (prehoda zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na nosilca socialnih zavarovanj) kot tudi glede vprašanja vrste oziroma obsega zahtevkov, ki jih ima nosilec socialnega zavarovanja v razmerju do povzročitelja škode, treba uporabiti pravo države, ki ji pripada nosilec socialnega zavarovanja, je oprta na Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ki v točki a) prvega odstavka 85. člena določa obveznost držav članic, da priznajo prehod pravic z oškodovanca na nosilca zavarovanja, če tak prehod zahtevkov določa zakonodaja nosilca zavarovanja (kar za konkretni primer pomeni, da se mora cesija, do katere je prišlo po avstrijskem pravu, upoštevati tudi v Republiki Sloveniji).

Subrogacijski zahtevek nosilca socialnega zavarovanja je treba presojati po pravu nosilca socialnega zavarovanja, razen, če bi izvajanje pravic po tem pravu presegalo pravice oškodovanca do tretje osebe, odgovorne za poškodbo, po pravu države škodnega dogodka. Subrogacijski zahtevek tožnice je torej po višini omejen v tem smislu, da tožnici ne bi bilo mogoče priznati večjega obsega pravic, kot jih ima oškodovanec (zavarovanec) do tretje osebe, odgovorne za poškodbo, po slovenskem pravu.

Vprašanje zastaranja je neločljivo povezano s terjatvijo, zato že dikcija 19. člena Uredbe Rim II (da se po pravu, ki ureja obveznosti tretje osebe do upnika, presodi, ali in do kakšne mere ima ta tretja oseba pravico uveljavljati terjatve proti dolžniku) ne omogoča presoje, da bi se glede vsebine oziroma obsega subrogacijskega zahtevka uporabilo avstrijsko pravo, glede zastaranja pa slovensko pravo.

Izhajajoč iz predpostavke, da je toženec ravnal pošteno (torej da izjav ni podal z namenom zavajanja tožnice), je treba ugotoviti, da je toženec izjave podal z namenom, da tožnico začasno odvrne od (sodnega) uveljavljanja terjatve. Glede na izraženi namen in okoliščine, v katerih so bile izjave dane, so bile po presoji pritožbenega sodišča izjave jasen izraz toženčeve volje o priznanju tožničine pravice do povrnitve izplačane trajne invalidske rente (do 1. 3. 2014, 31. 12. 2015 oziroma 31. 12. 2016). Zaradi toženčevega priznanja pravice je bilo zastaranje pretrgano (prekinjeno).

Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravic iz invalidskega oziroma nezgodnega zavarovanja (trajna invalidska renta), oziroma pri uresničevanju obveznosti nosilca socialnega zavarovanja, je relevantna nacionalna zakonodaja. Upravičenost zavarovanca do trajne invalidske pokojnine (v ta okvir sodi tudi ugotovitev deleža invalidnosti) je tožnica ugotavljala na podlagi avstrijske zakonodaje.