TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne. 3. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

 

Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Razmejitve med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice ni v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi, vzpostavljena ni niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno argumentira stališče, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila pred uveljavitvijo ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi ZDIJZ (4. člen) ne vzpostavlja nobene obveznosti nobenemu subjektu za čas pred uveljavitvijo ZDIJZ, ampak vse obveznosti iz ZDIJZ segajo v čas po uveljavitvi ZDIJZ, saj so vse določbe začele veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS. V konkretnem primeru ZDIJZ (4. člen) nima učinka na pridobljene pravice za nazaj, ampak ima kvečjemu lahko učinek za naprej. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij, derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Če gre v konkretnem primeru za poseg v pridobljene pravice določenih gospodarskih subjektov, je le-ta poseg skladen z načelom zaupanja v pravo iz določila 2. člena Ustave. Prvostopenjski organ ni predhodno ugotovil dejstev, ali se navedeni konkretni podatki po pisnih sklepih družb štejejo za poslovno skrivnost (1. odstavek 39. člena ZGD) in če ne, zakaj je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer je treba škodo do stopnje razumne verjetnosti utemeljiti. V zvezi s pravnimi standardi za reševanje razmerij med dvema zavarovanima ustavnima pravicama, ki sta si v določenem primeru v konfliktu, velja načelo sorazmernosti iz 3. odstavka 15. člena Ustave. Glede na prakso Ustavnega sodišča RS v primerih, ko gre za kolizijo dveh ustavnih pravic pa bi organ v tovrstnih primerih lahko uporabil t.i. standard praktične konkordance. Pred uveljavitvijo ZDIJZ je Agencija lahko posredovala javnosti samo tiste podatke, za katere je bilo izrecno opredeljeno, da jih lahko; po uveljavitvi ZDIJZ, ki pa je na splošni ravni vzpostavil drugačen koncept transparentnosti delovanja javnega sektorja, tako da morajo biti javnosti dostopne vse informacije javnega značaja, razen v izjemnih primerih iz 6. člena ZDIJZ in v izrecnih izjemah po drugih področnih zakonih, pa mora Agencija na zahtevo predložiti vse informacije, za katere ZTVP-1 izrecno ne določa, da javnost do njih nima dostopa.