TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvod

Namen tega članka je predstaviti celovit teoretični model družbene odgovornosti posameznika. Opisuje vlogo posameznika in njegov/njen vpliv na družbene procese. Izhajamo iz naslednje, razmeroma novejše opredelitve družbene odgovornosti: »družbena odgovornost je odgovornost posameznikov in organizacijskih sistemov vseh oblik in ravni pri ustvarjanju in usmerjanju presežne dodane vrednosti, to je pri povečevanju blaginje celotne družbe« (Bergant, 2018, 77).

V zgornji opredelitvi je sicer poudarjena odgovornost organizacijskih sistemov, vendar tudi le-te posredno ali neposredno upravljajo posamezniki. Zato se kot ključno vprašanje postavlja odgovornost posameznika in njegovega delovanja z vidika družbene odgovornosti.

Družbena odgovornost ni samo moralna obveza, temveč pomeni tudi zavedanje, da ima vsak posameznik možnost in moč vplivati na svet okoli sebe. S tem pa prevzema ustrezno odgovornost. Nedvomno je, da smo ljudje različni po svojem mišljenju in delovanju, s katerim povečujemo, ali pa celo zmanjšujemo raven človeške blaginje. Obnašamo se torej tudi različno družbeno odgovorno ali tudi neodgovorno.[1]

Kljub temu je samo njegov prispevek k družbeni blaginji temeljno sodilo ustreznosti obnašanja posameznika. Družbena odgovornost posameznika se torej kaže v njegovem zavedanju in aktivnem prispevku k blaginji širše skupnosti in družbe kot celote. S tem je ta prispevek opredeljen kot dolžnost, ki pa izraža tudi njegovo pravico do obstoja. Ne gre torej za naivno-moralistično moraliziranje ali filozofiranje, temveč za ugotovitev pomembnosti ustreznega delovanja za trajnostni razvoj in obstoj človeštva. To izhaja tudi iz zakona o dodani vrednosti.[2]

V nadaljevanju je predstavljen model povezanosti posameznika v družbi z vidika njegove družbene odgovornosti.

2 Družbena odgovornost posameznika

Posameznik je vpet v celotno družbeno strukturo, kar kaže slika 1.

Slika 1: Povezanost posameznika v družbi z vidika družbene odgovornosti

S slike lahko vidimo zlasti naslednje:

Med najpomembnejšimi značilnostmi posameznika je njegova družbena odgovornost, kar izražata prvi dve vrstici na sliki 1. Posameznik namreč postane odgovoren do družbe že ob svojem rojstvu, saj je deležen ustrezne zdravstvene in druge podpore, kar mu omogoča varno mladost in pridobivanje znanja v družbi. To seveda velja za družbo, kjer ni pretiranega zanikanja temeljnih človeških pravic.[3]

Slika kaže, da se družbena odgovornost posameznika kaže na treh področjih: v odnosu do sebe, do družbe in pri delovanju v združbah vseh vrst (vključno z državo in njenimi institucijami).

Posameznik je do sebe odgovoren glede skrbi za svoje fizično in psihično zdravje ter izobrazbo oziroma usposabljanje v procesu vseživljenjskega učenja.

Za ohranjanje ravnovesja pri delovanju posameznika je najpomembnejše samozavedanje, kar pomeni zmožnost prepoznavanja in razumevanja lastnih čustev ter razumevanja, kako ta čustva vplivajo na njegova čustva in dejanja. To zahteva sposobnost samorefleksije, torej zavestnega razmišljanja o svojem vedenju, mislih, čustvih in dejanjih, kar mu prinaša tudi notranji mir.[4]

Najpomembnejša odgovornost do sebe pa se kaže v jasnem zavedanju svojega poslanstva in njegovem uresničevanju. Šele tedaj ima lahko človek občutek koristnosti svojega delovanja.

Uresničevanje poslanstva omogoča posamezniku ustrezno oblikovanje osebnosti in samopodobo, kar mu vzbuja potrebno samozavest, zadovoljstvo in motivacijo za družbeno odgovorno delovanje. To je prikazano z debelejšo puščico od poslanstva do posameznika na sliki 1.

Posameznik je do družbe odgovoren zlasti v razmerjih do drugih, okolja in prihodnjih generacij, kar tudi kaže slika 1. Če to upošteva, lahko prispeva k zmanjšanju nesporazumov in slabe volje med ljudmi zlasti s svojim zgledom in strpnostjo.

V razmerju do drugih je najpomembnejša čustvena inteligenca in etično delovanje. Le-to vključuje zlasti empatijo kot sposobnost razumevanja in sočutja do čustev in interesov ter težav drugih, kar je ključno za gradnjo zdravih razmerij. Sem spadata tudi samorefleksija samoregulacija, torej zmožnost obvladovanja in nadzora ter ocene svojih čustev, zlasti v stresnih položajih ter obvladovanje jeze, ali zavrtosti. To je podlaga tudi za zmožnost učinkovitega komuniciranja, vzpostavljanja primernega vzdušja, reševanja konfliktov, timskega dela in vzdrževanja pozitivnih odnosov, kar je pomembno tako v ožjem kot tudi v širšem ali profesionalnem okolju.

Pomemben del razmerja do drugih je tudi solidarnost, s čimer priznavamo pravico drugih do obstoja, obenem pa nudimo pomoč tistim, ki jo potrebujejo, lahko tudi s prostovoljnim delom.

Izredno pomembna prvina razmerja do družbe je odgovornost posameznika do prihodnjih generacij, ki vključuje zlasti vzgojo otrok in prispevek k zavedanju odgovornosti (spodbujanje kritičnega mišljenja, in spoštovanja do življenja v vseh oblikah), medgeneracijsko solidarnost, prenos znanja na mlajše (zlasti glede njihovega poslanstva), vzgoja otrok, in prispevek k zmožnosti njihovega soočanja z izzivi v življenju.

Odgovornost posameznika do okolja in planeta Zemlja, se kaže zlasti v varstvu okolja in manjši porabi neobnovljivih virov. Posebno je pomemben tudi prispevek h gradnji pravične družbe (odpravljanje neenakosti, spoštovanje človekovih pravic) ter okoljskemu zavedanju o varovanju narave, podnebnih spremembah, premišljenem gospodarjenju z viri in trajnostni potrošnji. Posameznik lahko vpliva na družbeno odgovorno vedenje in ravnanje tudi s sistemom glasovanja in aktivnim sodelovanjem v demokratičnih procesih. V tem okviru je posameznik lahko tudi pobudnik sprememb v okolju ter novih gibanj in organizacij, katerih namen je povečati družbeno blaginjo.

Vsako družbo sestavljajo posamezniki. Le-ti se morajo zavedati, da so kot njeni člani, čeprav neformalno, odgovorni do širše družbene skupnosti in morajo upoštevati njene interese, torej tudi interese posameznikov. To je na sliki 1 ponazorjeno z odebeljeno puščico od družbe do posameznika. Tudi neformalna skupnost na primer ustvarja neko vzdušje in lahko sprejema tudi odločitve, vendar se morajo zavedati svojega vpliva na posameznike. Gre torej za družbeno odgovornost abstraktne družbe.

Pomemben vidik odgovornosti posameznika se kaže v njegovem delovanju v združbah, v katere je kakorkoli vključen. Zato lahko vpliva na družbeno odgovorno poslovanje in vodenje v skladu s svojimi stališči in možnostmi. Sodeluje (in soupravlja) lahko na vseh področjih družbene odgovornosti združb, ki so prikazana na sliki 1. To so na primer razmerja do zaposlencev, deležnikov, odjemalcev in okolja.

Pri svojem delovanju v združbah se mora posameznik izogniti prostovoljni ali namerni slepoti pri dojemanju procesov, ki zmanjšujejo, ali ogrožajo družbeno blaginjo. To pomeni, da mora stalno opozarjati na morebitna odstopanja pri delovanju združb.

Posebej je pomembno prizadevanje in prispevek posameznika k povečanju učinkovitosti poslovanja združbe, kar je povezano z njegovo motivacijo in pripadnostjo.

V sodobnem času se kaže pomembna odgovornost posameznikov kot zaposlencev do soupravljanja v združbah, ki se kaže tudi kot njihova ustavna pravica, in je podlaga tudi drugim predpisom v Sloveniji (Franca, 2025, Zirnstein 2025). Njeno uresničevanje ima pozitivne učinke na zavzetost zaposlencev, to je na delovno motivacijo in pripadnost podjetju (Gostiša, Mato in Mitja, 2025).

Posebno je pomembno tudi sodelovanje zaposlencev pri usmerjanju in delitvi novoustvarjene (dodane) vrednosti.[5] Ta pravica temelji na delovnem prispevku posameznika, zato je sistem delitve v združbah pomemben za njegovo počutje in delovno vnemo. Zato si prizadeva za uvedbo ustreznega informacijskega sistema in uveljavljanja izkaza dodane vrednosti.[6]

Temeljna odgovornost vseh združb je prispevanje k družbeni blaginji kot celoti,[7] s tem pa tudi k blaginji posameznikov v družbi.[8] To je prikazano z odebeljeno puščico od združb na posameznika na sliki 1. To pomeni, da se mora vsaka združba zavedati svojega vpliva na posameznike.

Prispevek k družbeni blaginji ima številne oblike, kar je odvisno zlasti od vrste združbe. Pri tem imajo izredno pomembno vlogo država s svojimi institucijami in uveljavljanjem ustreznega pravnega reda ter podjetja, neprofitne organizacije in zadruge, ki z ustvarjanjem dodane vrednosti v različnih oblikah, neposredno povečujejo družbeno blaginjo.

Z vidika družbene odgovornosti so temeljne dolžnosti države zlasti zagotavljanje:

• politične in gospodarske varnosti države;
• varnosti fiskalnega in denarnega sistema v državi;
• ustrezne ekološke in gozdarske politike, vključno z divjimi živalmi in morsko politiko ter trajnostno uporabo planeta Zemlje;
• ustreznih pogojev gospodarjenja;
• učinkovitega pravosodnega sistema;
• ustreznega davčnega sistema v zvezi z dodano vrednostjo podjetij;
• ustreznega statističnega informacijskega sistema, ki bo spremljal doseganje pomembnih gospodarskih ciljev podjetij;
• ustreznih pogojev za kulturo in razvoj metanota;
• varnosti za zgodovinsko in kulturno dediščino;
• osnovne preventive proti kriminalu in goljufijam;

Država je dolžna vplivati na blaginjo državljanov (posameznikov) zlasti prek:

• ustreznega zdravstvenega sistema;
• učinkovitega izobraževalnega sistema, ki vključuje osnovna načela družbene odgovornosti, vključno z etiko;
• učinkovitih upravnih storitev;
• učinkovitega in motivacijskega davčnega sistema za državljane;
• duhovnega in kulturnega razvoja;
• ukrepov solidarnosti, kjer so potrebni;
• skrbi za človekove pravice;
• skrbi za neenakost dohodka in zmanjšanje revščine,
• zagotavljanja učinkovitega pravosodnega sistema.
• Vpliv podjetij na blaginjo posameznikov se odraža v politiki podjetij do človeških zmogljivosti (angl.: human resource management) in je pomemben zlasti na treh področjih:
• odgovornost do zaposlencev, ki izhaja iz dejstva, da so zaposlenci:[9]
• nosilci intelektualnega kapitala sposobnosti in znanja;
• z vidika podjetij eden najpomembnejših delov družbe
• nosilci dela poslovnega tveganja in so kot taki tudi pomembni deležniki;
• odgovornost do trenutnih in potencialnih odjemalcev;
• odgovornost do drugih državljanov, na katere lahko neposredno ali posredno vpliva delovanje podjetja.

Politika podjetja do človeških zmogljivosti obsega zlasti:

• zagotavljanje temeljnih človekovih pravic;
• zagotavljanje varnosti zaposlitve;
• nenehno izboljševanje znanja in spretnosti zaposlencev;
• zagotavljanje učinkovitega motivacijskega sistema za razvoj in inovacije;
• zagotavljanje primernega in zdravega delovnega okolja;
• zagotavljanje ustreznih priložnosti za razvoj individualnega razvoja in kariere zaposlencev;
• zagotavljanje ustreznega sistema notranjega poročanja zaposlencem in sindikatom;
• upoštevanje etičnih vidikov upravljanja s človeškimi zmogljivostmi in ustrezne komunikacije;
• upoštevanje potencialnih interesov zaposlencev pri soupravljanju in/ali solastništvu;
• vzpostavitev timskega dela in ustreznih medsebojnih odnosov;
• spodbujanje zavezanosti in zvestobe zaposlencev do podjetja.

Družbena odgovornost podjetij do odjemalcev (posameznikov) pa je pomembna za učinkovito tržno politiko in oblikovanje ustrezne celostne podobe podjetja in obsega zlasti:

• zanesljivo in kakovostno dobavo izdelkov in storitev;
• zagotavljanje hitrega dostopa do izdelkov in storitev po konkurenčnih cenah;
• zagotavljanje ustreznega udobja pri nakupu izdelkov in storitev;
• spremljanje potreb strank in prilagajanje prodajnega asortimenta;
• zagotavljanje zanesljivih in kakovostnih poprodajnih dejavnosti;
• pravočasno, celovito in trajnostno poročanje;
• izogibanje lažnim ali zavajajočim informacijam.

Družbeno odgovornost neprofitnih organizacij do posameznikov pa lahko delimo na odgovornost do:

• njihovih ustanoviteljev, kar pomeni izpolnjevanje njihovih pričakovanj glede poslanstva;
• njihovih članov, kar pomeni izpolnjevanje pričakovanj glede njihove družabnosti, povezovanja, samoaktualizacije oziroma samouresničitve (angl.: self actualization) in dobrega občutka pri njihovem delu, še posebej, če je širše prepoznano;
• drugih državljanov in potrošnikov, kar pomeni njihovo prispevanje k družbeni blaginji.

Odgovornost zadrug do posameznikov je sicer enaka kot pri podjetjih, vendar obsega še:

• izvajanje storitev, ki jih sicer ni ali jih ni dovolj na trgu;
• zagotavljanje zaposlitve lokalnim prebivalcem;
• vzdrževanje ravni plač.

Ugotovimo lahko, da slika 1 predstavlja razčlenitev položaja posameznika v družbi z vidika družbene odgovornosti. Zanj so pomembne tri povratne zanke, ki so prikazane z odebeljenimi puščicami. V obstoječi strokovni literaturi praktično niso poudarjene, v praksi pa se uresničujejo v odvisnosti od številnih, zlasti naključnih dejavnikov.

Model na sliki 1 omogoča sistematični pristop tako k obravnavanju družbene odgovornosti kot tudi k njenemu uveljavljanju v praksi. Na tej podlagi je omogočeno tudi bolj poenoteno razumevanje družbene odgovornosti zlasti posameznika v okviru posameznih družbenih struktur, ki še ni dovolj prisotno niti v strokovni literaturi niti v praksi, saj ta pojem večina po svoje predstavlja. Tako stanje onemogoča ustrezen razvoj na poti do trajnostne družbe.

3 Računovodski vidik

Dosežke delovanja posameznika in njegov prispevek k družbeni blaginji lahko opišemo tudi s pomočjo računovodskih orodij.

Posameznik si lahko na primer izdela osebno bilanco stanja z vidika družbene odgovornosti.[10] Načelno je prikazana na sliki 2.

Temeljna značilnost osebne bilance stanja je v tem, da obsega tudi neračunovodske, "mehke" podatke, ki jih pozna in jih lahko (kritično) oceni samo vsak zase (samoevalvacija). Vrstni red postavk v bilanci stanja določa vsak sam, po svoji presoji.

Slika 2: Osebna bilanca stanja

Z osebno bilanco stanja je povezan tudi izkaz osebne dodane vrednosti, ki je na sliki 3 prikazan v obliki bilance.

Slika 3: Bilanca osebne dodane vrednosti

Tako bilanca stanja kot tudi bilanca presežne dodane vrednosti posameznika sta predvsem opomnika za oceno ustreznosti svojega delovanja. Obenem kažeta, da je koristno računovodsko razmišljanje pri vsakem človeku, ki mu omogoča poglobljeno razmišljanje in samoevalvacijo kot podlago za oceno izvajanja svojega poslanstva.

4 Sklep

Zgornje razmišljanje o družbeni odgovornosti posameznika dokazuje njegovo vpetost v vse družbene strukture ter zato tudi njegovo pomembnost, obenem pa njegovo odgovornost za ustrezno trajnostno delovanje. To pomeni, da uveljavljanje družbene odgovornosti brez zavedanja vloge in odgovornosti posameznika ne more biti učinkovito.

5 Viri

1. Bergant, Živko (2017): Dodana vrednost iz novega zornega kota. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.
2. Bergant. Živko (2017a): Appropriate Consideration of Added Value Law As A Precondition of Social Responsibility.
3. Zbornik mednarodne konference o družbeni odgovornosti. Maribor: IRDO, 2017.
4. http://www.irdo.si/irdo2017/referati/plenarna-bergant.pdf.
5. Bergant, Živko (2018): Zakon presežne dodane vrednosti in družbena odgovornost. Zbornik referatov 4. konference o analizi poslovanja. Poslovodno računovodstvo št. 2/2018, str. 74−78. Ljubljana, junij 2018. Visoka šola za računovodstvo in finance.
6. Bergant, Živko (2018a): Capital, labour and social responsibility. IRDO International Science and Business Conference, Maribor, 2018. http://www.irdo.si/irdo2018/referati/c-01-bergant.pdf.
7. Bergant, Živko (2019): Social responsibility and individual person. IRDO International Science and Business Conference, Maribor, 2019.
8. Bergant, Živko (2021). The problem of organization's purpose as a basis for its socially responsible behavior. IRDO International Science and Business Conference, Maribor, 2021.
9. Bergant, Živko (2021a). Accountancy and Social Responibility. Cham: Palgrave Macmillan.
10. Bergant, Živko (2023). Dnevnik, 17. Maj 2023, št. 112, str. 13.
11. Bergant, Živko (2023a). Kritična presoja sodobnega računovodstva. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo in finance.
12. Bergant, Živko (2023b). Four paths to social wellbeing. Journal of Management and Science, 13 (3) 2023, pp. 35−41
13. Bergant, Živko (2024). Osnove politike usmerjanja in delitve dodane vrednosti. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo in finance.
14. Franca, Valentina (2025). Neposredna delavska participacija v Sloveniji: stanje in razvojne perspektive. Ekonomska demokracija št. 1/2025, str. 4−7.
15. Gostiša Mato, Gostiša Mitja (2025). Motivacijski učinki neposredne (individualne in predstavniške) kolektivne participacije na zavzetost zaposlenih. Ekonomska demokracija št. 1/2025, str. 12−18.
16. Petrović, Kristina (2025). Svetovni dan Zemlje: Mi imamo moč. Lokalne Ajdovščina, 23. 4. 2025.
17. https://www.lokalne-ajdovscina.si/izobrazevanje/2025042320530146/svetovni-dan-zemlje-mi-imamo-moc/.
18. Zirnstein, Elizabeta (2025). Stanje na področju neposredne delavske participacije in priporočila za prakso. Ekonomska demokracija št. 1/2025, str. 7−11.

Opombe:

*Članek slovenski original referata, predstavljenega na konferenci IRDO v Mariboru, 11. junija 2025.

[1] Več o vzrokih takega obnašanja v Bergant (2019).

[2] Več o zakonu o dodani vrednosti v Bergant (2017a).

[3] Več o tem v Bergant (2023).

[4] Več o tem v Petrović (2025).

[5] Več o delitvi v Bergant (2024)

[6] Več o tem v Bergant (2023a, 104−109).

[7] Več o družbeni blaginji v Bergant (2023b).

[8] Več o tem v Bergant (2021).

[9] Zaposlenec je nedvomno pravilnejši pojem kot delavec. Več o tem v Bergant (2022b, 39)

[10] Več v Bergant (2021a).

O avtorjih:

Mag. Igor Manohin Visoka šola za računovodstvo in finance Ljubljana, Slovenia manohin.igor@telemach.net

Doc. Dr. Živko Bergant  Visoka šola za računovodstvo in finance Ljubljana, Slovenia zivko.bergant@vsr.si