TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V inšpekcijskem postopku nenamenske rabe kmetijskih zemljišč je za presojo, ali gre za kmetijsko zemljišče, relevantno le, ali je namenska raba konkretnega zemljišča določena v prostorskem aktu kot kmetijsko zemljišče, torej, ali je konkretno zemljišče glede na namen uporabe formalno opredeljeno oziroma določeno kot kmetijsko zemljišče. Kakšno je torej dejansko stanje zemljišča, ki je formalno že določeno oziroma opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, na samo opredelitev tega zemljišča kot kmetijskega v inšpekcijskem postopku nenamenske rabe kmetijskih zemljišč ne vpliva. Dejansko stanje zemljišča v naravi, ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, mora glede na določbe ZKZ ustrezati stanju oziroma opredelitvi zemljišča kot kmetijskega.

Ni pravilno stališče tožeče stranke, da uporablja kmetijsko zemljišče njegovemu stanju primerno, ker je v delu, kjer odlaga hlodovino in kjer je nasut material, neprimerno za kmetijsko uporabo in s svojo uporabo njegovega stanja ne poslabšuje. Kot že obrazloženo, je kmetijsko zemljišče uporabnik dolžan uporabljati v skladu z namenom, ki ga ščitita Ustava RS in zakon (ZKZ), torej v skladu z namensko rabo, kot jo opredeljuje prostorski akt občine, ne pa v skladu s trenutnim dejanskim stanjem zemljišča v naravi. Takšna razlaga, kot jo zagovarja tožeča stranka, nasprotuje oziroma izničuje namen citiranih določb ZKZ in je kot taka tudi v nasprotju s cilji ZKZ in posebnim varstvom, ki ga kmetijskim zemljiščem namenja Ustava RS.