TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca se izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Čim bolj je prosilec sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se prizna pravica do subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je treba navedeno razlagati tako, da se obstoj grožnje zaradi oboroženega spopada zgolj izjemoma šteje za dokazanega, če je nasilje tako visoke stopnje, da se lahko vsak civilist samo zaradi navzočnosti sooči s tveganjem, da utrpi škodo, in sicer le, če je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju. Ekonomsko socialne razmere je kot razlog za priznanje subsidiarne zaščite mogoče upoštevati le v izjemnih primerih. Takšne razmere bi se lahko upoštevale le v primerih, ko obstaja nevarnost za življenje oziroma nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, to pa je po mnenju sodišča le takrat, ko gre za ekstremne razmere, ki predstavljajo humanitarno katastrofo (v primeru širjenja nalezljivih bolezni, lakote in podobno). Zgolj težave pri nastanitvi in iskanju zaposlitve še ne morejo pomeniti razloga za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Spremenjeni 106. člen ZMZ ni v nasprotju z Ustavo ali pravom EU. V zvezi s tožbenim stališčem, da ni razumno pričakovati, da bi prosilci odločbe, s katerimi jim je priznan status subsidiarne oblike zaščite, izpodbijali zgolj zato, ker se ne strinjajo z obrazložitvijo takega statusa, sodišče pojasnjuje, da je treba odločbo obravnavati kot celoto, z izrekom in obrazložitvijo vred. Če je prosilcu priznana zgolj subsidiarna oblika zaščite, je s tako odločbo hkrati, čeprav ne izrecno, zavrnjeno priznanje statusa begunca. Prosilec lahko s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo zato, ker mu je priznana le subsidiarna oblika zaščite, ne pa status begunca. Ko je takšna odločba pravnomočna, to pomeni, da je pravnomočno ugotovljeno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, in takšno pravnomočno odločbo je možno izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ne drži, da z novo ureditvijo prosilec nima možnosti uveljavljanja dodatnih razlogov ali argumentov, saj lahko vloži tudi ponovno prošnjo po 56. členu ZMZ, če so za to podani pogoji, oziroma zahteva obnovo postopka, če so izpolnjeni pogoji po ZUP. V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite pa se lahko po 106. členu ZMZ ugotavlja le, ali so podani tisti razlogi, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna oblika zaščite.