TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se sklep št. 2142-528/2018/4 (1312-02) z dne 30. 3. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožena stranka je ugotovila samo to, da istovetnost ni "nesporno" ugotovljena. To pa še ne pomeni, da obstaja "očiten dvom" v istovetnost prosilca. Tožena stranka ni uporabila pravila oziroma standarda "očitnega dvoma", ki se ujema s stališči Sodišča EU, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen celo v primeru, če je izrečen zaradi nacionalne varnosti ali javnega reda, in da mora biti tak ukrep izrečen v "izjemnih okoliščinah", če je to "nujno razumno".

Dvom v to, da je tožnik res izgubil potni list v gozdu, ni isto, kot je dvom v tožnikovo istovetnost; slednje pa je bistvena pravno relevantna okoliščina v tem primeru. Tožnik se je namreč ves čas postopka v Sloveniji pred izdajo sklepa, ko je imel stik z uradnimi organi, predstavljal z istim imenom.

Zakonski pogoj za pridržanje ni izpolnjen, če bi bilo treba določena dejstva bolj oziroma dodatno razčistiti z vprašanji, ampak če je treba določena dejstva, na katerih temelji prošnja, “pridobiti“ na nek drug, poseben način in jih „ne bi bilo mogoče pridobiti brez izrečenega ukrepa“. Iz izpodbijanega akta ni razvidno, da določenega dejstva ne bi bilo mogoče pridobiti brez pridržanja prosilca. Obe okoliščini glede aktivnosti tožnika v stranki MAK in glede zaporne kazni bi lahko tožena stranka brez zadržkov razčistila že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in med zaslišanjem ob seznanitvi z možnostjo pridržanja. Ker tožena stranka tega ni storila, ampak je dejansko upoštevala zgolj to, da bo moral biti opravljen še osebni razgovor in da bo morebiti potrebno pridobiti še kakšno informacijo o stanju v izvorni državi, kar sta splošna in v takih primerih obvezna procesna standarda, je nepravilno uporabila prvi del določila 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Takšna razlaga in uporaba določila 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 bi vzpostavljala pogoje za pridržanje praktično vsakega prosilca, kar pa ni skladno s citiranimi določbami Direktive o sprejemu in sodne prakse Sodišča EU.

Razčiščevanje določenega pomembnega dejstva v smislu pridobitve manjkajočega dejstva je lahko pogoj za pridržanje, če hkrati ob tem ugotovi tudi obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Ker mora biti obravnava nujnosti ukrepa pridržanja individualna, tudi ni pravilen tisti del argumentacije tožene stranke, ko se na begosumnost tožnika sklicuje ob navedbi, da 80% prosilcev kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom

Določba drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu ima neposredni učinek, kar pa ne pomeni, da mora biti v primeru kakršne koli kršitve prava prosilec nemudoma izpuščen. Vendar, ker je sodišče v tem upravnem sporu izpodbijani akt odpravilo, sodišču ne gre obveznost, da v posebni točki izreka odloči še o tem, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, ampak ta obveznost tožene stranke avtomatično izhaja že iz prve točke izreka sodbe.