TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Z ugotovitveno tožbo po 2. odstavku 127. člena ZPPSL ni moč v pravdnem postopku ugotavljati, da ne obstoji terjatev, za katero je upnik pred uvedbo stečajnega postopka pridobil izvršilni naslov.

V konkretnem primeru je revizijsko sodišče obravnavalo revizijo tožeče stranke v zadevi, v kateri je bil (ponovno) sporen obstoj
terjatve, za katero je tožena stranka (stečajni upnik) že pred uvedbo stečaja pridobil izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, da se ugotovi, da ne obstaja toženčeva terjatev. Sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem, ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Revizijo tožeče stranke je revizijsko sodišče zavrnilo ter v razlogih sodbe navedlo:

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l.SFRJ 84/89, v nadaljevanju ZPPSL) v 125 čl. določa, da se v stečaju prijavljene terjatve lahko prerekajo (po upnikih ali stečajnem upravitelju). Pritrditi je zato revidentu, da je moč v stečajnem postopku prerekati vse terjatve, vključno s tistimi, katerih obstoj izhaja iz izvršilne listine. Takšno razlogovanje potrjuje tudi določilo 2.odst.127.čl.ZPPSL. Toda to določilo ureja le vprašanje, koga stečajni senat napoti na postopek pred sodiščem ali drug ustrezen postopek za ugotovitev prerekane terjatve. Vendar ne to, ne kakšno drugo določilo ZPPSL, ne obravnava razlogov, zaradi katerih je moč prijavljeno terjatev, za katero je upnik pridobil izvršilno listino, prerekati.

Eden izmed elementov pravnomočnosti je, da pravnomočna sodna odločba (v konkretnem primeru pravnomočni plačilni nalog) ali druga odločba (npr. razsodba razsodišča, prim. 483. čl. ZPP), za katero zakon določa, da je izvršilni naslov, veže stranke (in druge pravne subjekte), na katere se nanaša. Z uvedbo stečajnega postopka pravna oseba, proti kateri je uveden stečaj - stečajni dolžnik - ni postala druga pravna oseba (prim. 3.odst. 188. čl. Zakona o podjetjih, Ur.l. SFRJ 77/88 - 46/90 in 2. ter 3. odst. 151. čl. ZPPSL). Uvedba stečajnega postopka tedaj ne more biti razlog, zaradi katerega bi izvršilni naslov, s katerim je pravni osebi, proti kateri je bil kasneje uveden stečajni postopek, pravnomočno naloženo npr. izplačilo denarnega zneska, v stečaju izgubil učinke, ki jih sicer ima. Končno se v stečajnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP, če v ZPPSL ni določeno drugače (12.čl.ZPPSL). Da ZPPSL ne posega v učinke pravnomočno ugotovljenih terjatev, bo obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve.

Posledice uvedbe stečajnega postopka na tekočo pravdo urejata določili 4. tč. 212. čl. in 1. odst. 215. čl. ZPP: začeti in zaradi
uvedbe stečaja prekinjeni pravdni postopek se nadaljuje (ne začne se znova), potem ko ga prevzame stečajni upravitelj. Očitno je, da za takšen primer ne pride v poštev ponovni začetek pravdnega postopka s tožbo po 127.čl.ZPPSL. Razloga za drugačno stališče po prenehanju litispendence, ko prekinitev postopka ne pride več v poštev, po presoji revizijskega sodišča ni.

Da opisano razlogovanje učinkov izvršilnega naslova, s katerim je pravnomočno ugotovljen obstoj terjatve, velja tudi za čas po začetku stečajnega postopka, izhaja že iz 115. čl. ZPPSL. To določilo pravi, da v primeru, če je zahtevi za izpodbijanje pravnih dejanj (stečajnega dolžnika), za katera obstaja izvršilna listina ali so bila opravljena v postopku prisilne izvršbe, ugodeno, preneha učinek izvršilne listine proti upnikom. Če tedaj izpodbijanje dolžnikovih dejanj (ali opustitev) ne bi bilo uspešno (ali morda sploh ni bilo uveljavljano), potem izvršilni naslov, iz katerega izhaja neka terjatev upnika, ohrani vse tiste značilnosti, ki jih je imel pred
uvedbo stečajnega postopka.

Uvodoma omenjeni določbi ZPPSL, na podlagi katerih je moč sklepati, da se v stečajnem postopku lahko prerekajo tudi terjatve, za katere obstaja izvršilni naslov, ob povedanem ne moreta posegati v učinke v izvršilnem naslovu ugotovljene terjatve upnika proti stečajnemu dolžniku. Z ugotovitveno tožbo po 127.čl.ZPPSL ni moč v pravdnem postopku ponovno ugotavljati (ne)obstoja takšne terjatve. Prav to pa je tožeča stranka v tej pravdi uveljavljala. Ena izmed pravnih posledic uvedbe stečajnega postopka je, da proti
dolžniku ni več moč dovoliti prisilne izvršbe za poplačilo terjatve, za katero obstoji izvršilni naslov (1.odst.99.čl.ZPPSL). Stečaj sam je generalna izvršba. Poplačilo vseh terjatev, tudi pravnomočno ugotovljenih, je v celoti urejeno v ZPPSL. Sorazmerno znižanje terjatev je možno le ob njihovem hkratnem obravnavanju. To pa pomeni, da se v okviru postopka prijavljanja terjatev in njihovega prerekanja v stečajnem postopku ter iz tega postopka izvirajočega postopka, začetega po 127. čl. ZPPSL, rešujejo vprašanja, ki se nanašajo na prenehanje judikatne terjatve (npr.zaradi izpolnitve) ali na morebitno zastaranje te terjatve (8. in 11. tč. 50. čl. ZIP). Poleg tega je potrebno dopustiti prerekanje terjatve, za katero je upnik že pridobil izvršilni naslov, npr.zaradi postopka v zvezi z morebitnimi izrednimi pravnimi sredstvi proti pravnomočni sodni odločbi (revizija, zahteva za varstvo zakonitosti, obnova postopka), predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, tožbo za razveljavitev razsodbe arbitraže, tožbo za razveljavitev sodne poravnave in tožbo v upravnem sporu. Seveda bi v takšnem primeru napotitev po 127. čl. ZPPSL morala ustrezati razlogom prerekanja. Tako bo sodišče napotilo stečajnega upravitelja npr.na vložitev revizije, ne pa na ponovni začetek že pravnomočno končanega pravdnega postopka. Določilo 2. odst. 127. čl., ki sicer med drugim pravi, da se napotitev stečajnega
senata glasi na začetek pravdnega postopka, je namreč potrebno razlagati v povezavi s 1. odst. istega člena, na katerega se to
določilo v zaključku besedila tudi sklicuje. Prvi odstavek istega določila namreč ne predpisuje, da se napotitev stečajnega senata glasi na "začetek pravdnega postopka", temveč "na začetek postopka pred sodiščem". To pa je lahko tudi postopek v zvezi z rednim ali izrednim pravnim sredstvom. V prid takšni razlagi govorita tudi že omenjeni določili 4. tč. 212. čl. in 1. odst. 215. čl. ZPP. V stečaju prijavljena terjatev velja za ugotovljeno, če jo prizna stečajni upravitelj in je ne prereka nobeden izmed upnikov, ki so navzoči na naroku za preizkus terjatev (3. odst. 125. čl. ZPPSL). Obnove stečajnega postopka pa ni moč predlagati (4. odst. 8. čl. ZPPSL).

V tem je potrebno iskati razloge, zakaj ZPPSL ureja možnost prerekanja tudi tistih terjatev, za katere je upnik že pridobil
izvršilni naslov. Uvodoma omenjenima določbama 125. čl. in 2. odst.127. čl. ZPPSL, ki po mnenju revidenta kot specialni določbi posegata v učinke pravnomočnosti, ob povedanem ni moč pripisovati tako daljnosežnih posledic. Ti dve določbi namreč, kot je že bilo zapisano, sploh ne dajeta odgovora na vprašanje razlogov za prerekanje terjatve, katere obstoj je ugotovljen v izvršilnem
naslovu, oz. za ugotavljanje neobstoja takšne terjatve v pravdnem postopku. Zato tudi ne prihaja v poštev razlaga "lex specialis derogat legi generali". Odločitev sodišča druge stopnje je tedaj po presoji revizijskega sodišča pravilna.