TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 502/2001 z dne 5. 4. 2002 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 1292/96 z dne 9. 1. 2001 se zavrne.

Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da se sodišče do navedb stranke opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Navedena procesna jamstva so stranki zagotovljena tudi v pritožbenem postopku in izhajajo iz 25. člena Ustave. Vendar pa ni treba, da bi bila obrazložitev odločbe instančnega sodišča, kadar se to strinja z razlogi sodišča prve stopnje, tako široka kot obrazložitev sodišča prve stopnje. Izpodbijani sodni odločbi tem merilom ustrezata. Kršitev 22. člena Ustave lahko pomeni tudi očitno napačna in s tem samovoljna sodna odločba. Vendar pa stališču sodišč o uporabi petletnega zastaralnega roka tega ni mogoče očitati. Možnost ugotovitve takšne kršitve je namreč namenjena odpravi očitnih kršitev pri razlagi nedvoumnih in jasnih zakonskih določb. Glede na relativno nedoločno zakonsko opredelitev pojma občasna terjatev, ki napolnitev tega pravnega pojma pretežno prepušča sodni praksi, pa zavzetega stališča ni mogoče šteti za očitno napačnega.