TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1184/2004 z dne 12. 1. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 2225/2000 z dne 20. 1. 2004 se ne sprejme.

Pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti z navedbami, s katerimi ponavlja navedbe iz pravdnega postopka in izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, saj te pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, prav tako pa tudi ne na 2. člen Ustave, ki neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi lahko pomenila sodba, ki bi bila tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati, saj sta sodišči sta izčrpno obrazložili stališče, da pritožnica zaradi zavrnitve sklenitve najemne pogodbe sporno stanovanje uporablja nezakonito, in stališče, da je šlo za lastniško in ne za družbeno stanovanje. Prav tako ni utemeljen očitek, da sta bila kršena 33. in 34. člen Ustave, saj pritožnica ne zatrjuje, da bi izpodbijana sodna odločba temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika teh določb. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo