TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 667/2004 z dne 2. 2. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI P 257/1997 z dne 2. 2. 2004 se ne sprejme.

Pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazala, da bi sodišče prekršilo dolžnosti, ki izhajajo iz načela materialnega procesnega vodstva. Zahteva po obrazloženosti odločbe sodišča izhaja iz 22. in 25. člena Ustave. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna. Pritožbeno sodišče je izčrpno in razumno obrazložilo, zakaj posamezni dokazi ne bi mogli vplivati na odločitev, kot tudi, da odločitev ne posega v zadeve, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno v drugih postopkih. Izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati arbitrarnosti. Zgolj navedba, da je sodišče vse pritožničine dokaze neargumentirano zavrnilo, dokaze nasprotne stranke pa sprejelo, za sklep o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena in četrtega odstavka 15. člena Ustave ne zadostuje. Kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave bi bila podana v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo stališče. Stališče v izpodbijanih sodbah, po katerem je pritožnica, ki je sporna prostora uporabljala, najemnino zanju pa je na podlagi najemne pogodbe plačevala tožeča stranka, neupravičeno obogatena, ni takšno.