TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Kadar v pogodbi o najetju gostinskih zmogljivosti (alotmajski
pogodbi) ni določbe o tem, ali vnaprej dogovorjena odškodnina za
primer neizpolnitve pogodbe vsebuje tudi plačilo nadaljnje škode,
vključuje odškodnina, dogovorjena v višini polnega penziona za
vsakega gosta, tudi plačilo nadaljnje škode.

Pravni stranki, hotelska organizacija in potovalna agencija sta
sklenili pogodbo o najetju gostinskih zmogljivosti za turistično
sezono od 1.6. do 30.9.1976. Tožena stranka je vzela v fiksni zakup
131 ležišč in se je za primer neizpolnitve pogodbe zavezala plačati
ceno polnega penziona za vsakega gosta.
Tožena stranka dogovorjenega števila turistov ni poslala, zato je
tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo polnih penzionov za vse
najete kapacitete.
V teku postopka je zahtevala še plačilo nadaljnje škode zaradi izgube
pri izvenpenzionskih storitvah.
Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo polnega penziona
za vsakega gosta, zavrnilo pa je zahtevek iz naslova nadaljnje škode.
Ugotovilo je, da se običajno odškodnina za neizpolnitev tovrstne
pogodbe določa vnaprej le v višini do 3/4 polnega penziona, zato je
zavzelo stališče, da bi bilo priznanje zahtevka za nadaljnjo škodo,
pri tem, ko je tožena stranka dolžna plačati stroške polnega
penziona, v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja v poslovnem
prometu.
Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in
potrdilo prvostopno sodbo iz enakih razlogov.
Revizija tožeče stranke, v kateri je uveljavljala pravico do
nadaljnje škode, je bila zavrnjena iz naslednjih razlogov:
Vnaprej določena odškodnina po svoji pravni naravi predstavlja
pogodbeno kazen za primer neizpolnitve pogodbe. V takem primeru je
oškodovana stranka upravičena do povračila vse škode in kadar škoda,
ki jo je utrpela, presega višino vnaprej določene pogodbene kazni, je
po pravnih pravilih gospodarskega prava upravičena terjati poleg
pogodbene kazni še tisto odškodnino, ki presega višino pogodbene
kazni. Pripada ji torej povračilo vse škode.
Zaradi neizpolnitve pogodbe je tožeči stranki nedvomno nastala
določena izguba pri izvenpenzionskih storitvah, ker je verjetno, da
bi gostje koristili tudi te njene storitve v določenem običajnem
obsegu, kot drugi njeni gostje. Vendar pa tega zahtevka, ki po svoji
pravni naravi predstavlja za tožečo stranko nadaljnjo škodo, ni
mogoče priznati v vsakem primeru. Če je namreč tudi nadaljnja škoda
zajeta v vnaprej določeni pogodbeni kazni, te škode ni mogoče
zahtevati poleg pogodbene kazni, kolikor tega zakon še posebej ne
določa ali se stranki o tem izrecno ne dogovorita. Komuliranje
pogodbene kazni in plačila nadaljnje škode je torej dopustno le, če
je to predpisano z zakonom ali dogovorjeno s pogodbo. Pozitivni
predpis tega ni urejal, v predmetni pogodbi pa se stranki nista
dogovorili ali zajema obveznost plačila polnega penziona celotno
škodo, torej tudi nadaljnjo škodo, ki bi nastala tožeči stranki, niti
nista možnosti njenega uveljavljanja posebej izključili. V takem
primeru je po pravnih pravilih gospodarskega prava, ki so veljala ob
sklenitvi pogodbe, dopustno uveljavljanje nadaljnje škode le tedaj,
če škoda ni zajeta že v pogodbeni kazni.
Nadaljnja škoda pa je v tem primeru že vključena v višino plačila
cene polnega penziona, prav zaradi tega, ker sta stranki dogovorili
celo višjo odmero, kot se v poslovanju hotelskih organizacij in
potniških agencij običajno uporablja. Dogovorjeno je bilo 100%
plačilo storitve, čeprav storitev sploh ni bila opravljena in so tako
odpadli vsi izdatki za nakup in pripravo hrane, ki je bistvena
postavka v ceni penziona, odpadli pa so tudi vsi neposredni izdatki
za drugo delo z gosti, ker tega dela ni bilo potrebno opraviti. Ob
tako visoki dogovorjeni odškodnini, ki je presegla običajno določeno
poplačilo vse škode v enakih primerih, bi bilo v nasprotju z načelom
vestnosti in poštenja v poslovnem prometu, še posebej priznati tožeči
stranki zahtevek za izgubo na izvenpenzionskih storitvah, saj je bila
ta nedvomno že pokrita s plačilom polnega penziona za vsakega gosta.
To stališče ima oporo tudi v tem, da ni mogoče dati sodnega varstva
zahtevkom, ki bi v pretirani meri kaznovali stranko, ki pogodbe ni
izpolnila, ker bi bila s tem druga stranka neupravičeno favorizirana.