TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Za storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po
71. členu KZ SRS z vdorom ni potrebno, da bi storilec moral vstopiti
v tuje stanovanje ali zaprte prostore z vlamljanjem ali drugačnim
premagovanjem ovir. To kaznivo dejanje je storjeno, če kdo pride v
stanovanje oškodovanca proti njegovi volji, izraženi na nedvoumen
način.

V kazenski zadevi, v kateri je bila obdolžencu zaradi kaznivega
dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 71. čl. KZS
izrečena pogojna obsodba, je javni tožilec SRS po pravnomočnosti
sodbe sodišča prve stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V
njej je prvenstveno uveljavljal, da iz dejanja obdolženca ne izhajajo
znaki kaznivega dejanja, podrejeno pa je menil, da gre za neznatno
družbeno nevarnost po 2. odst. 8. čl. KZJ. Vrhovno sodišče SRS je
zahtevi ugodilo in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je
obdolženca iz razloga po 1. tč. 350. čl. ZKP oprostilo obtožbe. V
obrazložitvi sodbe je razloženo, da dejanje obdolženca zaradi
neznatne družbene nevarnosti ni kaznivo dejanje, čeprav sicer vsebuje
vse znake kaznivega dejanja. O obstoju spornega zakonskega znaka, da
je obdolženec 'vdrl' v tuje stanovanje, je v obrazložitvi sodbe
navedeno:
Z določitvijo kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po
71. čl. KZS je zagotovljeno potrebno kazenskopravno varstvo za
svoboščino in pravico človeka do nemotenega bivanja v stanovanju, ki
je predpisana v ustavi. Omenjena kazenskopravna določba pravzaprav
pomeni samo ustrezno konkretizacijo določbe 6. odst. 225. čl. Ustave
SRS, s katero se razglaša, da sta 'vsak protipraven vstop v tuje
stanovanje ter njegovo preiskovanje prepovedana in kazniva'. Za
razlago, kakšne vrste vstopanje v tuje stanovanje je protipravno, je
pomembno poudariti tudi določbo 1. odst. 225. člena, ki predpisuje,
da nihče ne sme brez odločbe, izdane na podlagi zakona, proti
stanodajalčevi volji vstopiti v tuje stanovanje ali v druge prostore
niti jih preiskovati. Z vidika vseh teh določb je treba šteti, da je
znak kaznivega dejanja iz 71. čl. KZS 'kdor neupravičeno vdre v tuje
stanovanje' podan že s tem, da kdo proti volji upravičenca vstopi v
tuje stanovanje. Dejstvo, da je kdo vstopil v stanovanje proti volji
upravičenca, pa je seveda mogoče ugotoviti samo, če je upravičenec
svojo voljo nedvoumno navzven izrazil - bodisi z dejanji (z
zaklepanjem vrat, s postavitvijo straže ipd.). Samo pri taki razlagi,
da se to kaznivo dejanje stori že s samim vstopom v tuje stanovanje
proti volji upravičenca, se lahko zadrži ustrezno ravnotežje med
obema alternativnima oblikama izvršitve kaznivega dejanja, se pravi,
med storitveno obliko, pri kateri storilec vdre v stanovanje, in
opustitveno obliko, pri kateri se storilec na zahtevo upravičenca iz
stanovanja ne odstrani. V danem primeru je bil torej vdor v tuje
stanovanje kot znak kaznivega dejanja iz 1. odst. 71. čl. KZS izražen
že s tem, da je obsojenec potem, ko mu je oškodovanka že bila
nedvoumno prepovedala prihajati v njeno stanovanje, kljub temu v
njeni odsotnosti vstopil v stanovanje.
Stališču iz vložene zahteve, da ni šlo za vdor, ker je o takem načinu
izvršitve moč govoriti samo, če kdo vstopi v stanovanje z vlomom ali
na drug nenavaden način, ni mogoče pritrditi. Vlagatelj zahteve skuša
pripisati izrazu vdor v okviru določbe 1. odst. 71. čl. KZS podobno
vsebino kot jo ima v okviru določbe 1. tč. 1. odst. 166. čl. KZS,
tako izenačevanje pa glede na različna pojmovanja družbene nevarnosti
kaznivega dejanja pri različnih objektih kazenskega pravnega varstva
ni možno. Razumljivo je, da se pri kaznivem dejanju velike tatvine iz
1. tč. 1. odst. 166. čl. KZS mora vdor v zaprte prostore kazati v
povečani intenziteti kriminalnega fizičnega delovanja, saj je prav to
razlog, da tatvina preraste v hujšo obliko. Pri inkriminaciji iz 1.
odst. 71. čl. KZS, kjer pa gre za to, da je kot kaznivo dejanje
določeno vdiranje storilca v zasebno sfero drugega, obseženo z
ustavno zagotovljeno svoboščino in pravico človeka do nedotakljivosti
stanovanja, pa bi bilo pogojevanje obstoja kaznivega dejanja s tako
večjo intenziteto kriminalnega fizičnega delovanja neustrezno in v
nasprotju z zahtvami iz ustavne določbe.