TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča se ne sprejme.

Pritožnik v svoji vlogi smiselno zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta pravica naj bi mu bila kršena, ker da sodišča niso zaslišala vseh prič, ki jih je predlagal. Določba 22. člena Ustave vključuje pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna (tako na primer v odločbi št. Up-118/95 z dne 11.6.1998 - OdlUS VII, 227). Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku, vendar pa ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da je sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo dokaznim predlogom pritožnika. Ker je v obravnavanem primeru sodišče to storilo, za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.