237. Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev
Na podlagi 2. točke amandmaja LI k ustavi Socialistične republike Slovenije izdaja predsedstvo skupščine Socialistične republike Slovenije
UKAZ
o razglasitvi zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij)
Razglaša se zakon o delovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), ki ga je sprejela skupščina Socialistične republike Slovenije na seji republiškega zbora in na seji gospodarskega zbora dne 18. julija 1973.
Ljubljana, 18. julija 1973.
Predsednik Sergej Kraigher l. r.
ZAKON
o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij)
S tem zakonom se ureja dedovanje kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (v nadaljnjem besedilu: kmetije), po katerem se omejuje prehod kmetijskega zemljišča v last tistih, ki zemlje ne obdelujejo, se preprečujejo drobitev določenih kmetij kot kmetijskih gospodarskih enot ter se omogoča prevzem kmetij pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo.
Z dedovanjem po tem zakonu se ustvarjajo možnosti za smotrno uporabljanje kmetijskih zemljišč in za krepitev proizvodnega sodelovanja med tistimi, ki jim kmetijsko zemljišče rabi za osebno delo ter organizacijami združenega dela.
Določbe tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za dedovanje gozdov.
Kmetija po tem zakonu je tista kmetijska in gozdnogospodarska enota, ki zagotavlja ali bi lahko zagotavljala lastniku s kmetijsko dejavnostjo primerno ekonomsko varnost. Šteje se, da je lastniku zagotovljena primerna ekonomska varnost, če na kmetijskih zemljiščih in v gozdu skupaj dosega najmanj 50.000 din katastrskega dohodka.
V primeru valorizacije ali novega izračuna katastrskega dohodka se znesek iz prejšnjega odstavka valorizira v skladu s predpisi o ugotovitvi katastrskega dohodka z enotnim povprečnim količnikom, ki ga ugotovi Izvršni svet Skupščine SR Slovenije.
Kmetijo po prvem odstavku tega člena določi po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, tiste občine, v kateri leži pretežni del kmetijskih zemljišč in gozda, ki sestavljajo kmetijo.
Kmetija po tem zakonu se zaznamuje v zemljiški knjigi.
Na predlog lastnika, kmetijske zemljiške skupnosti ali krajevne skupnosti oziroma po uradni dolžnosti lahko občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, v upravnem postopku ugotovi, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev po tem členu in o tem izda odločbo.
Kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko proizvodnjo ter z njo povezano dejavnost.
V kmetijo spadajo poleg kmetijskih zemljišč zlasti gospodarska in stanovanjska poslopja skupaj z zemljišči, ki so potrebna ali namenjena za redno uporabo stavbe (funkcionalna zemljišča), s kmetijo povezane služnosti in njim podobne pravice, kmetijske priprave, orodja in živina, pravice in dolžnosti iz trajnega gospodarskega sodelovanja z zadrugo ali organizacijo združenega dela ter, pravice in dolžnosti, ki izvirajo iz skupnosti na podlagi pogodbe po predpisih o združevanju kmetov, objekti kmečkega turizma ter terjatve in dolgovi, ki so nastali v zvezi s kmetijsko proizvodnjo ali z njo povezano dejavnostjo.
Če je predmet dedovanja solastninski delež kmetije ali kmetijsko zemljišče oziroma gozd, ki je v sestavi kmetije, le-tega dedujejo dediči po določbah tega zakona.
Kmetijo deduje praviloma samo en dedič. Samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, lahko deduje kmetijo več dedičev.
Splošni predpisi o dedovanju se uporabljajo tudi pri dedovanju kmetijskih zemljišč oziroma kmetij, če ta zakon ne določa drugače.