TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbe se zavrnejo in se sklepi sodišča prve stopnje potrdijo.

Z regulacijskimi začasnimi odredbami v družinskih postopkih lahko sodišče začasno uredi le izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.

Tudi postopek z izdajo začasne odredbe, čeprav mora biti hiter, terja od sodišča, da se do procesnega gradiva pravdnih strank opredeli in da izvede predlagane dokaze.

Bistvo tega postopka ni v vprašanjih, ali je bil toženec do tožnice nasilen ali ne, za kakšne vrste in oblike nasilja je šlo, kaj je bilo z orožjem in ali sta bila povzročitelja (ter žrtvi) psihičnega nasilja morda oba. Ta postopek se osredotoča le na koristi otrok. Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku ugotovilo, da sta oba mladoletna otroka pravdnih strank v čustveni stiski (zaradi napetega ozračja v družini) in obremenjena s starševskimi konflikti.

Sodna praksa se je že izrekla, da gre pri tretjem odstavku 411. člena ZPP, ki določa, da se začasne odredbe med postopkom iz razmerij med starši in otroki izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, po naravi stvari za smiselno uporabo ZIZ. Varovanje otrokove koristi je namreč bistveno in osrednje načelo postopkov iz razmerij med starši in otroki, zato npr. določbe prvega odstavka 58. člena ZIZ sploh ni mogoče uporabiti. Kar se tiče uporabe določbe 56. člena ZIZ o ugovoru po izteku roka pa je treba pritožniku pojasniti, da sodišča začasno odredbo, izdano v postopkih iz razmerij med starši in otroki, ne glede na določbo 56. člena ZIZ, lahko kadarkoli spremenijo, tudi brez predloga strank. Pogoj pa ni takšen, kakršne določa 56. člen ZIZ za ugoditev ugovoru po izteku roka, torej da ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe, če ga dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi oz. začasni odredbi.

Otrok je osrednji subjekt (ne predmet) roditeljske pravice (in tudi sam stvarno ter procesno legitimiran), a mu to (vsaj ne do tedaj, ko je star 15 let in sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj) ne daje legitimacije, da bi v pravdi zahteval, na kakšen način naj starša izvršujeta roditeljsko pravico. Odgovornost za odločanje o tem je dana staršem, sodišče pa ob tem na otrokovo korist pazi po uradni dolžnosti.

Pomembno je, da so stiki otrok s tistim od staršev, s katerim ne živijo, redni in dovolj pogosti, da do izdaje končne odločbe ne pride do odtujitve.

Bistvo je, da so stiki (začasno) urejeni tako, da otrokom ne škodijo.