TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Up 1159/99 z dne 12. 7. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. U 3077/97 z dne 12. 10. 1999 se ne sprejme.

Očitek, da naj bi sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo (tudi če bi bil utemeljen), še ne izkazuje kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar pa Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Stališču Vrhovnega sodišča, da prostovoljna prekinitev izgnanstva pomeni prenehanje statusa izgnanca, ni mogoče odreči razumne presoje. Pritožnik je izkazal, da so sodišča prve stopnje v treh primerih dejansko zavzela drugačno stališče kot sodišča v njegovem primeru, vendar pa gre za (starejše) odločitve sodišč prve stopnje in ne - kot v pritožnikovi zadevi - za odločitev Vrhovnega sodišča. Če se je namreč sodna praksa, kot jo zatrjuje pritožnik, uveljavila pred sodišči prve stopnje, ta praksa pa na pritožbeni ravni (še) ni bila preizkušena, odločitev v pritožnikovi zadevi, v kateri je na zadnji stopnji odločalo Vrhovno sodišče, ne more pomeniti odstopa od sodne prakse. Očitek o odstopu od sodne prakse je namreč mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč iste stopnje.