Nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi...

2147. Nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (NPVNDN)

Na podlagi 41. člena zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94 in 87/2001 – ZMatD) in 14. člena zakona o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št. 71/93 in 87/2001) ter 168. člena poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93, 80/94, 28/96, 26/97, 46/2000, 3/2001, 9/2001, 13/2001 in 52/2001 – odl. US) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 14. 5. 2002 sprejel

N A C I O N A L N I P R O G R A M
varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (NPVNDN)

1. UVOD

Nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju: program) upošteva vse nevarnosti naravnih in drugih nesreč, ki ogrožajo ljudi, živali, premoženje, kulturno dediščino in okolje. Upošteva tudi naravne in druge danosti, ki vplivajo na nesreče in varstvo pred njimi ter človeške in materialne vire, ki jih je mogoče uporabiti pri obvladovanju nevarnosti in varstvu ogroženih. Program poleg nacionalnih interesov upošteva tudi obveznosti Slovenije, ki izhajajo iz sprejetih mednarodnih konvencij in sporazumov, načela in usmeritve Agende 21 s srečanja na vrhu v Riu ter temeljne cilje in usmeritve iz strategije Združenih narodov za varnejši svet v 21. stoletju. Program je usklajen z akcijskim programom Sveta Evropske unije o Civilni zaščiti, ki je usmerjen v spodbujanje medsebojnega sodelovanja držav članic pri varstvu in zaščiti prebivalstva, premoženja in okolja ob naravnih in drugih nesrečah.

Program temelji na resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 56/2001), s katero država opredeljuje usmeritve za učinkovito zavarovanje suverenosti, neodvisnosti, ozemeljske celovitosti in drugih vrednot, zagotavljanje trajnega ravnovesja v naravi in družbi ter osebne in premoženjske varnosti prebivalcev.

Program sledi splošnemu cilju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki je zmanjšati število nesreč ter preprečiti oziroma ublažiti njihove posledice, da bi bilo življenje varnejše in bolj kakovostno. Usmerjen je v preventivo, ki je učinkovitejša in dolgoročno tudi cenejša od drugih oblik varstva pred nesrečami. Ker vseh nevarnosti, ki povzročajo nesreče, ni mogoče odpraviti, so v programu enakovredno obravnavane tudi vse tiste oblike varstva in pripravljenosti, ki omogočajo hitro in učinkovito ukrepanje ob nesrečah. V programu se ne ureja trajna sanacija posledic naravnih in drugih nesreč.

Naravne nesreče po tem programu so potres, poplava, zemeljski plaz, snežni plaz, visok sneg, močan veter, toča, žled, pozeba, suša, množični pojav nalezljive človeške, živalske ali rastlinske bolezni in druge nesreče, ki jih povzročijo naravne sile. Druge nesreče so velike nesreče v cestnem, železniškem in zračnem prometu, požar, rudniška nesreča, porušitev jezu, nesreče, ki jih povzročijo aktivnosti na morju, jedrska nesreča in druge ekološke in industrijske nesreče, ki jih povzroči človek s svojo dejavnostjo in ravnanjem, pa tudi vojna, izredno stanje in druge oblike množičnega nasilja.

2. UGOTOVITVE IN OCENE OGROŽENOSTI ZARADI NARAVNIH IN DRUGIH NESREČ

Naravne in druge nesreče povzročata narava in človek s svojimi dejavnostmi. Na njihov nastanek, potek in posledice pomembno vplivajo naravne in druge danosti, še zlasti lega, površje, kamnine, podnebje, padavine, vode, rastlinstvo, prebivalstvo, poselitev, urbanizacija, izraba tal, industrializacija in drugo.

2.1. Vpliv naravnih in drugih danosti na ogroženost zaradi naravnih in drugih nesreč

2.1.1 Lega

Lega določa številne naravne in družbene dejavnike, ki pomembno vplivajo na nastanek nesreč in na njihove posledice. Slovenija leži na prehodnem ozemlju. Tu se stikajo štiri velike naravnogeografske enote srednje in južne Evrope, Alpe, Dinarsko gorovje, Sredozemlje in Panonska kotlina. Prepletajo se različna podnebja, srečujejo štirje različni kulturni prostori in podobno. Velika raznolikost slovenskih pokrajin in ostre meje med posameznimi pokrajinskimi sestavinami omogočajo in pospešujejo pojavljanje različnih naravnih nesreč, po drugi strani pa omejujejo prostorske razsežnosti posamezne nesreče.

2.1.2 Površje

Površje ali relief spada med najpomembnejše dejavnike pri naravnih nesrečah. Za Slovenijo je značilna velika pestrost reliefa. Z vidika naravnih nesreč so najpomembnejše reliefne prvine naklon, nadmorska višina in geografska lega. Dobra polovica ozemlja Slovenije je gorata. Rečna erozija je razčlenila površje z globokimi dolinami in soteskami. Najbolj strm del Slovenije je alpski svet s povprečnim naklonom 18°. Največja gostota naselij je v naklonskem razredu med 6° in 12°. V razredu med 12° in 20° je slaba tretjina vseh naselij. Največ ozemlja, večinoma v severovzhodni in jugovzhodni Sloveniji, je na nadmorski višini 200 do 300 m.

2.1.3 Kamnine

Za Slovenijo je značilna tudi pestrost kamnin in prsti. Kar 93% površja Slovenije je iz sedimentnih kamnin, 3% iz magmatskih in 4% iz metamorfnih. Najpogostejši sedimentni kamnini sta apnenec, ki sestavlja več kot četrtino površja, in dolomit, iz katerega je sedmina vsega površja.

2.1.4 Podnebje

Značilnosti podnebja v Sloveniji so predvsem posledica njene lege v zmerni zemljepisni širini razmeroma blizu Atlantika in na prehodu med Sredozemljem in Evrazijsko celino ter razčlenjenosti površja. Razen visokogorskega sveta z gorskim podnebjem, ima vsa Slovenija zmerno toplo vlažno podnebje. Delimo ga na submediteransko in zmerno celinsko podnebje. Pri submediteranskem podnebju ločimo obalni podtip ali podnebje oljke (kjer je povprečna temperatura najhladnejšega meseca več kot 4 °C in najtoplejšega več kot 22 °C, povprečna letna količina padavin pa znaša od 1000 do 1200 mm) in zaledni podtip (kjer je povprečna temperatura najhladnejšega meseca od 0 °C do 4 °C, najtoplejšega od 20 °C do 22 °C, povprečna letna količina padavin pa od 1200 do 1700 mm). Na območju submediteranskega podnebja so zelo pogosti požari v naravnem okolju.

Iz študij izhaja, da naj bi se zaradi globalnega segrevanja, ki je posledica povečanih koncentracij toplogrednih plinov v ozračju, povprečna temperatura zraka zvišala tudi v Slovenji. Globalne in regionalne projekcije kažejo, da se bo količina padavin v Južni Evropi, torej tudi v Sloveniji, zaradi podnebnih sprememb zmanjšala, zlasti v poletnem obdobju. Ob višji temperaturi ozračja in večji nestabilnosti troposfere pa bo večja verjetnost intenzivnih padavin in s tem večja nevarnost poplav.

2.1.5 Padavine

Za Slovenijo so značilne velike razlike v prostorski razporeditvi letnih padavin. Količina padavin se zmanjšuje od zahoda proti vzhodu. V zahodnem in jugozahodnem delu države pade nekaj nad 2500 mm padavin na leto, v severovzhodnem delu države pa štirikrat manj. Zelo se spreminja čas maksimalnih padavin. V zahodni Sloveniji so poleg izjemno velikih vrednosti letnih količin, rekordne tudi količine dnevnih padavin. Tako je bilo v Posočju izmerjeno že prek 400 mm/dan in prek 100 mm/h.

V pasu od Posočja do osrednje Slovenije in naprej do Pomurja so pogoste poletne nevihte z obilnimi padavinami in močnim vetrom. Opozoriti je treba na padavine v času taljenja snega ob koncu zime. Značilne so tudi kratkotrajne močne padavine (nalivi), ki se običajno pojavljajo na manjših geografskih območjih. V eni uri lahko pade več kot 50 mm padavin. Ob močnih nalivih, še zlasti, če so bila tla že namočena, visoke vode spremljajo tudi zemeljski plazovi, usadi, blatni tokovi in podori.

2.1.6 Vode

Značilnost Slovenije je obilica vode. Rečno omrežje sestavlja 26 989 km rek, rečic in potokov, od tega je nekaj več kot 10 000 km ali 37% hudournikov. Slovenija se po gostoti vodotokov, ki znaša 1,33 km/km2, uvršča med države z največjo gostoto vodotokov. V Sloveniji najdemo vse oblike površinske vode, od hudournikov, rek, potokov, rečic do ponikalnic na kraškem svetu ter jezer in morja.

Odtočnost voda je različna v alpskem, panonskem, dinarskem in sredozemskem svetu, saj je odvisna od kamnin, reliefa, podnebja in razporeditve padavin. Med letom se stanje voda ali rečni režim močno spreminja. Razlike med rečnimi režimi so predvsem posledica padavin, taljenja snega, izhlapevanja in vpliva kraškega sveta. Reke, ki s svojimi porečji segajo v alpski svet (Sava, Soča, Savinja, Kamniška Bistrica, Meža), imajo v glavnem snežno-dežni režim, za katerega so značilne visoke vode novembra in decembra ter marca, aprila in maja. Pogoste poplave slovenskih rek ob maksimalnih pretokih opozarjajo, da vodne razmere niso v celoti urejene.

2.1.7 Rastlinstvo

Naravno rastlinstvo Slovenije je, razen nad višinsko gozdno mejo, gozd. Gozd danes pokriva okoli 55% vsega ozemlja Slovenije, na preostalem ozemlju pa se na nekdanjih gozdnih rastiščih širijo travniško rastlinstvo, kulturne rastline in vse, kar je človek vnesel v naravno pokrajino in jo s tem preoblikoval v kulturno. V slovenskem naravnem gozdu predstavlja bukev v lesni masi 58%, hrast 8%, ostali listavci 14%, jelka 10%, smreka 8% in bor 2%. Večina gozdov je gospodarskih, le manjši del je varovalnih ter gozdov posebnega namena. Gozd prevladuje na bolj strmih tleh in na območjih z manjšo količino prejete sončne energije. Na erodibilni in kisli pedološki podlagi ter zakraselih tleh se je ohranil tudi na zemljiščih z manjšimi nakloni, celo v ravnini in v legah z nižjimi nadmorskimi višinami. Gozd preprečuje ali zmanjšuje erozijo prsti, zemeljske plazove, usade in podore, varuje pred snežnimi plazovi in vetrom ter blaži sušo. Poudarjeno zaščitno funkcijo imajo tako imenovani varovalni gozdovi, ki v Sloveniji pokrivajo dobre 4% površin.

Posamezni tipi gozdnega rastja so za naravne nesreče in onesnaževanje zelo občutljivi. Še posebej občutljivi so gozdovi z osiromašeno naravno drevesno sestavo, gozdovi monokultur iglavcev (smreka, črni bor) na neustreznih rastiščih in gozdovi z visokim deležem tujih drevesnih vrst.

2.1.8 Prebivalstvo

Leta 1991 je v Sloveniji živelo v povprečju 97 ljudi/km2. Najgosteje je poseljen panonski svet, kjer je 128 ljudi/km2, najredkeje pa dinarski svet s 54 ljudmi/km2. Gostota prebivalstva v ravninah je okoli 400, v gričevju okoli 100, v hribovjih 50 in v gorskem svetu 25 ljudi/km2. Nadpovprečno poseljena je le šestina ozemlja, na katerem živi okoli štiri petine vsega prebivalstva. Leta 1991 je na kmetijah živelo 29,2% prebivalstva, v nemestnih naseljih celo polovica. Iz odročnih krajev, zlasti na obmejnih območjih in v delu gričevnato-hribovitega ter zakraselega sveta, se je v zadnjih treh desetletjih odselilo veliko prebivalcev.

V Sloveniji je pomembna tudi dnevna migracija, ki zajema predvsem dnevno potovanje zaposlenih na delovna mesta in otrok v šole. Te migracije je treba upoštevati pri načrtovanju varstva pred množičnimi naravnimi in drugimi nesrečami, še zlasti varstva pred potresom.

Večina prebivalstva danes živi v rečnih dolinah in ravnicah, kjer sta skoncentrirani tudi industrija in druga gospodarska dejavnost. Mnoga od teh območij so potresno ogrožena, povečana je njihova poplavna ogroženost, obstaja pa tudi nevarnost industrijskih nesreč.

2.1.9 Poselitev

Za Slovenijo je značilna razpršena poselitev. V povprečju je okoli 30 naselij na 100 km2. Naselij z manj kot 100 prebivalci je bilo leta 1991 kar 49,4%, naselij z več kot 1000 prebivalci pa je bilo istega leta le 3,3%. Značilnost Slovenije je tudi majhna medsebojna oddaljenost naselij. Večina naselij je med seboj oddaljena manj kot 2 km. Pri njihovi legi so upoštevani gospodarski in drugi razlogi (varovanje plodne zemlje), in tudi relativna varnost leg naselij.

Območja močnega redčenja prebivalstva zavzemajo 10 000 km2 ali skoraj polovico Slovenije. To so predvsem gorovja, hribovja in planote alpskega in kraškega sveta ter obmejna območja. Območja šibkega zgoščanja prebivalstva zavzemajo dobro desetino slovenskega ozemlja, ležijo pa predvsem na robu območij z največjo zgostitvijo prebivalstva, torej ob pomembnejših cestnih povezavah in v okolici večjih središč. Nadaljnja dobra desetina slovenskega ozemlja spada med območja močnega zgoščanja prebivalstva, kjer se je število prebivalcev povečevalo med vsemi popisi od leta 1961. Leta 1991 je tu živela že več kot polovica prebivalstva Slovenije, gostota prebivalstva pa je bila že skoraj štirikrat večja od slovenskega povprečja. Ta območja ležijo skoraj brez izjeme v ravninskem svetu (Murska, Dravska, Savinjska, Savska, Krška in Goriška ravan ter nekatera kraška polja), predvsem vzdolž najpomembnejših prometnic, v bližnji okolici večjih naselij, v prometnih dolinah in ob obali. Ta območja niso ogrožena le zaradi naravnih nesreč, temveč tudi zaradi nevarnosti tehničnih in tehnoloških nesreč ter izjemoma tudi vojnih nevarnosti. Območja zgoščanja prebivalstva se v večjem delu ujemajo z območji največje potresne in poplavne nevarnosti.

Mreža naselij kaže določeno prilagojenost na ogroženost zaradi naravnih nesreč. V zadnjem času se poselitev ponovno bolj izogiba poplavnim območjem kot v bližnji preteklosti, čeprav je ogroženih naselij in objektov še vedno zelo veliko. Nasploh je večina slovenskih naselij še najbolj potresno ogrožena, lokalno pa jih dodatno ogrožajo plazovi in usadi, strele med neurji, deloma gozdni požari, posredno pa tudi suša, žled, toča in druge nesreče. Od nesreč, ki jih prinaša sodobna civilizacija, slovenska naselja najbolj ogrožajo požari na objektih (tudi v industrijskih), onesnaževanje zraka in pitne vode ter nesreče z nevarnimi snovmi.

2.1.10 Pokrajine (makroregije)

Za Slovenijo je značilna velika pokrajinska pestrost, saj se na njenem ozemlju stikajo in prepletajo štiri velike geografske enote in štirje kulturni prostori. Ozemlje Slovenije se deli na štiri velike pokrajine ali makroregije (alpski, dinarski, panonski in sredozemski svet), te pa sestavljajo srednje velike pokrajine ali mezoregije in majhne pokrajine ali mikroregije. Delitev ozemlja na pokrajine ali regionalizacija ima glede na pokrajinske značilnosti velik pomen pri načrtovanju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, saj zahteva različne pristope in strategije varstva pred naravnimi nesrečami.

2.1.11 Urbanizacija

Urbanizacija bistveno povečuje ranljivost naselij in območij zaradi naravnih in drugih nesreč. Ogrožena so zlasti stara mestna jedra (nekakovostna gradnja, ozke in za interventna vozila težko dostopne ulice, velika požarna ogroženost ipd.) in mestna obrobja, na stiku s podeželjem. Objekti v starih mestnih jedrih so praviloma potresno in požarno bolj ogroženi.

V urbanih okoljih so organizirani veliki in zelo ranljivi komunalni, prometni in drugi infrastrukturni sistemi in objekti. Odvisnost prebivalcev od delovanja teh sistemov in življenjsko pomembnih družbenih funkcij je v urbaniziranih okoljih veliko večja kot na podeželju.

Glavna naravna grožnja za urbanizirana okolja so zlasti potresi. Pomemben dejavnik ogrožanja pa so lahko tudi požari, poplave, toča, visok sneg, neugodna mikroklima, onesnaženost vode in drugo. Te spremembe je treba upoštevati pri varstvu pred nesrečami, še posebej pri načrtovanju in izvajanju zaščite, reševanja in pomoči ter pri usposabljanju prebivalstva za izvajanje osebne in vzajemne zaščite.

2.1.12 Izraba tal

Za Slovenijo je značilna raznovrstnost izrabe tal, še zlasti kmetijske. Posamezne nevarnosti ne ogrožajo enako vseh oblik kmetijske in druge izrabe tal. Kmetijska izraba tal vpliva na vodne in druge razmere ter s tem na ogroženost ljudi in premoženja. Izkušnje kažejo, da so se s krčenjem gozda in agromelioracijami, zlasti na višinskih kmetijah, odtočne razmere na nekaterih območjih zelo spremenile. Poplave se pojavljajo tudi tam, kjer jih pred tem ni bilo ali pa so se pojavljale v manjšem obsegu. Z neustrezno izrabo tal se povečuje tudi nevarnost zemeljskih in snežnih plazov ter usadov, spreminja se mikroklima, povečuje talna sušnost in pospešuje erozija. Velike probleme v zvezi z intenzivno kmetijsko izrabo tal povzročajo sodobna sredstva za povečevanje donosov in zatiranje škodljivcev, mineralna gnojila in biocidi.

2.1.13 Industrializacija

Industrializacija pospešuje deagrarizacijo in urbanizacijo ter z njima povezano socialno razslojevanje in zgoščanje prebivalstva. Z industrializacijo se razvija tudi ranljiva prometna, energetska in druga infrastruktura. Industrializacija lahko povzroči izčrpavanje naravnih virov, onesnaževanje voda, zraka in tal, spremembe mikroklime, posledično pa tudi odmiranje rastlinskih vrst in druge ekološke posledice. Industrializacija prinaša številne nevarnosti industrijskih nesreč, povečuje pa tudi ranljivost kulturnega okolja ob naravnih nesrečah. Industrijska območja ter pomembni industrijski in drugi gospodarski objekti so v vojni največkrat cilj vojaških napadov.

2.1.14 Nekatere druge značilnosti Slovenije

Slovenija je prehodna tudi v prometnem smislu. Na njenem ozemlju se križata dva pomembna evropska prometna koridorja, po katerih se odvija velik del evropskega prometa. Pomembna je tudi strateška oziroma geopolitična lega Slovenije na meji med srednjo in zahodno Evropo ter jugovzhodno Evropo, kjer je bilo v preteklosti mnogo vojn in kjer so bila in še vedno obstajajo pomembna emigracijska območja.

2.1.15 Posebno občutljiva območja

S stališča ogroženosti in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami štejemo za posebno občutljiva območja in ekosisteme predvsem kras, varovalne gozdove, območja s podtalnico, morje in obalo, gorski svet ter nekatera urbana območja. V Sloveniji je z akti države in lokalnih skupnosti zaščitenih okoli 112 600 ha površin ali 5,5% vsega državnega ozemlja.

2.1.15.1 Kras

Kras je posebno občutljiv ekosistem, ki ga je treba obravnavati celovito, vključno s preperelinskim pokrovom, morfologijo, vegetacijo in različnimi oblikami izrabe tal. Slovenija je izrazito kraška dežela, saj kras obsega dobrih 43% njenega ozemlja.

Za kras so značilne številne jame, brezna in sifoni in druge značilne oblike podzemnega sveta. Jamarji so v Sloveniji odkrili okoli 7000 jam in jih velik del tudi raziskali. Med njimi so štiri, katerih globina presega 1000 m. Kraški svet je zaradi svojih značilnosti posebno občutljiv na onesnaževanje. Učinki onesnaževanja in posegov v to okolje so specifični in se razlikujejo od drugih okolij. Največji viri onesnaževanja kraškega podzemlja so naselja, industrija in kmetijstvo ter cestni in železniški promet. Poseben pomen ima podzemna kraška voda, ki zagotavlja pitno vodo za prebivalce na več kot polovici ozemlja Slovenije. Količinsko je pitne vode še dovolj, vedno bolj pa postaja problematično zagotavljanje njene neoporečnosti.

Neugodna lastnost krasa je majhna debelina preperelinskega pokrova, kar zmanjšuje zmožnost filtracije in zadrževanja škodljivih snovi v tej vrhnji plasti. Vsi dosedanji primeri onesnaževanja krasa so pokazali, da v kraškem svetu niso možne sanacije posledic, zato so učinkovite le preventivne oblike varstva. Druga skrajnost kraških pojavov so poplave kraških polj. Te poplave so reden pojav na Krasu in ne pomenijo večje nevarnosti. Poseben problem na Krasu so udori tal pod objekti.

2.1.15.2 Varovalni gozdovi

Pri varovalnih gozdovih ekološka funkcija prevladuje nad gospodarsko. V teh gozdovih je gospodarjenje omejeno predvsem na njihovo ohranjanje in krepitev. Varovalni gozdovi so predvsem gozdovi na strmih, eroziji izpostavljenih pobočjih in gozdovi na zgornji gozdni meji. Varovalni gozdovi ščitijo nižje ležeče predele pred erozijo, plazovi, hudourniki in vetrom. Varovalni gozdovi imajo velik pomen tudi pri varovanju vodnih virov ter pri ohranjanju redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Varovalni gozdovi bodo predvidoma razglašeni na skupni površini približno 92000 ha.

Med varovalne gozdove spadajo pri nas tudi nekateri gozdovi na krasu. S povečevanjem deleža avtohtonega listnatega drevja in zmanjševanjem deleža borovega gozda naj bi se požarna ogroženost bistveno zmanjšala. Ker bo ta proces trajal desetletja, bo zlasti v sušnih obdobjih ustrezno skrb še vedno potrebno posvečati varstvu pred požarom.

2.1.15.3 Območja s podtalnico

Slovenija ima velike zaloge podtalne vode, ki pa so zelo ogrožene zaradi onesnaževanja in posegov v okolje. Podtalnica je neposredno ogrožena zaradi pretiranega črpanja, kmetijskega onesnaževanja, predvsem zaradi uporabe velikih količin umetnih gnojil, pesticidov in drugih nevarnih snovi ter onesnaževanja s komunalnimi odplakami, umazanimi površinskimi vodami in odplakami živinorejskih farm.

Regeneracijske oziroma nevtralizacijske sposobnosti podtalnice so odvisne od količine podtalnice, njene globine, smeri in hitrosti toka, prepustnosti krovne plasti vodonosnika ter izrabe tal na površju. Zaloge podtalnice, tako v aluvialnih in razpoklinskih kot kraških vodonosnikih, ki so primerne za oskrbo s pitno vodo, so za Slovenijo življenjskega pomena. Zato je njihovo varovanje ena najpomembnejših nalog pri zagotavljanju nacionalne varnosti Republike Slovenije.

2.1.15.4 Morje in obala

Pod pojmom morje in obala obravnavamo morski ekosistem kot celoto ter obalo v 15-kilometrskem pasu od morja.

Za slovensko obalno morje so značilne velika biološka produkcija, osiromašena vrstna pestrost in zmanjšana ekosistemska stabilnost. Samočistilna sposobnost slovenskega obalnega morja je zelo majhna. Voda se v severnem Jadranu obnovi v petih do osmih letih, na kar bistveno vpliva dotok voda s kopnega. Kroženje morskih vodnih mas je oslabljeno. K onesnaževanju morja prispevajo tudi komunalne odplake. Veliko in stalno nevarnost predstavlja pomorski promet, zlasti prevoz nafte in njenih derivatov ter drugih nevarnih snovi. Tudi marine niso zanemarljivi onesnaževalci morske vode.

2.1.15.5 Gorski svet

Pas z nadmorsko višino nad 1000 m obsega 10,7% vsega ozemlja Slovenije. Na tem območju gostota prebivalstva v povprečju ne presega 5 prebivalcev na km2. Višinski pas med 1000 in 1600 m obsega pretežno gozdove, nad 1600 m nadmorske višine pa se gozdne površine zelo hitro zmanjšujejo.

Gorska območja so ekološko zelo občutljiva, saj se tu odvijajo močni erozijski procesi, ki jih lahko človek z nepremišljenimi posegi še pospeši. Zelo pogosti so hudourniki, zemeljski plazovi, podori in snežni plazovi. Na teh območjih imajo gozdovi pomembno varovalno vlogo. V ozkih alpskih in predalpskih dolinah so zelo zmanjšane tudi samočistilne sposobnosti zraka. Gorska območja, predvsem v zahodni in severozahodni Sloveniji, so močno izpostavljena vplivom čezmejnega onesnaževanja zraka, zlasti kislemu dežju, ogrožajo pa jih tudi posegi v okolje, pri katerih ne upoštevajo naravnih omejitev.

2.1.15.6 Urbana območja

V Sloveniji živi danes več kot polovica prebivalstva na urbanih območjih. Urbana območja delimo na območja, ki so čezmerno oziroma kritično onesnažena, ter na območja, kjer onesnaženost ne presega samočistilnih sposobnosti. V urbana območja, ki so čezmerno onesnažena, spadajo vsa slovenska mesta z največjim deležem urbanega prebivalstva. 44% teh območij je kritično onesnaženih, 20% pa čezmerno onesnaženih. Najbolj onesnažena so stara industrijska, rudarska in energetska urbana središča. V mestih se soočajo predvsem s čezmernimi koncentracijami SO2 in veliko koncentracijo nitroznih plinov. V zadnjih letih se je onesnaženost zraka začela zmanjševati, kar pa v glavnem ne velja za onesnaženost oziroma kakovost tekočih voda.

2.1.15.7 Območja in objekti naravne kulturne dediščine

S predpisi je določeno 60 območij in 1421 enot pomembnejše kulturne dediščine, ki zahtevajo posebno varstvo. Nekateri so že razglašeni za spomenike državnega pomena. Varstvo kulturne dediščine poleg področne zakonodaje urejajo tudi številni mednarodni pravni akti.

Izkušnje ob zadnjih potresih so pokazale, da kulturna dediščina v Sloveniji ni dovolj varovana pred učinki nesreč. Učinkovite oblike varstva kulturne dediščine so predvsem tiste, ki so usmerjene v preventivo. Gre za pripravo ustreznih evidenc in dokumentarnega gradiva o kulturni dediščini, ki je potrebna za njihovo sanacijo, neposredno fizično in drugo zaščito pred delovanjem naravnih in drugih sil, za usposabljanje ljudi, ki se ukvarjajo z njenim varstvom, kot tudi za usposabljanje pripadnikov reševalnih služb, ki sodelujejo pri ukrepanju ob naravnih in drugih nesrečah. Obstoječi načrti so pomanjkljivi, saj večinoma ne vsebujejo osnovnih podatkov o kulturni dediščini na posameznih območjih niti ustreznih napotkov za njeno zaščito in reševanje ob morebitni nesreči.

2.2 Glavni viri nevarnosti in ogrožanja

S stališča varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami štejemo za glavne vire nevarnosti in ogrožanja naravne, tehnične, tehnološke in druge nesreče, onesnaževanje in premalo premišljene posege v prostor, vojaško ogrožanje, terorizem ter množično preseljevanje prebivalcev.

2.2.1 Naravne nesreče

Najpogostejše naravne nesreče so neurja s točo, zemeljski plazovi, podori, usadi, poplave, žled in druge vremenske ujme.

2.2.1.1

Potresi

Potresi predstavljajo v Sloveniji eno največjih naravnih nevarnosti. V preteklosti je bilo na slovenskih tleh več kot 60 rušilnih potresov. Potresno najbolj ogrožena območja so ljubljansko, idrijsko ter tolminsko in krško-brežiško območje. Potresna žarišča obstajajo na celotnem ozemlju Slovenije. Še najmanj jih je na njenem skrajnem severovzhodnem delu.

Ozemlje Slovenije se po številu in moči potresov uvršča med potresno aktivnejša območja, saj leži na potresno aktivnem južnem robu Evrazijske geotektonske plošče v alpsko-himalajskem seizmičnem pasu. Severneje od Slovenije je potresov bistveno manj in so šibkejši, medtem ko je južneje od nje, zlasti v Črni gori, Italiji, Grčiji in Turčiji, potresov več, tako šibkih kot tudi zelo močnih.

Ozemlje Slovenije seka več kot 100 pomembnih prelomov. Razvrstitev in lega prelomov je posledica smeri delovanja tektonskih pritiskov zaradi premikanja litosferskih plošč v tem delu Sredozemlja. Prelomi segajo do različnih globin. Večinoma so plitvi, segajo do globine 10 kilometrov. Na območju Slovenije so tektonski in neotektonski premiki v različnih smereh povzročili nastanek več seizmogenih območij. Na sliki so s številkami označeni mejni prelomi, s črkami pa seizmogena območja.

Od jugovzhoda proti severovzhodu si sledijo naslednja seizmogena območja:

-

območje Čičarije (A),

-

goriško-javorniško območje (B),

-

gorenjsko-ljubljansko območje (C1),

-

dolenjsko-notranjsko-belokranjsko območje (C2),

-

seizmogeno območje Karavanke-Kozjansko (D),

-

koroško-haloško območje (E) ter

-

štajersko-goriško območje (F).

&fbco;binary entityId="0973727e-51d5-46e4-b660-61b7b44c019d" type="jpg"&fbcc;
Slika 1. Seizmogena območja v Sloveniji

(R. Vidrih, Uprava RS za geofiziko, MOP, 1991)

V Sloveniji prebiva na območjih, kjer so možni potresi osme in devete stopnje po EMS, prek 650 770 ali 33,1% vseh prebivalcev.

Tabela 1. Število prebivalcev na potresnih območjih (M. Orožen Adamič, 1993)

-------------------------------------------------------------------------
potresno      površina         %       število        %           število
območje          v km2             prebivalcev            prebivalcev/km2
-------------------------------------------------------------------------
IX. EMS            363      1,79        10.573      0,54               29
VIII. EMS        4.332     21,37       640.207     32,56              148
VII. EMS        15.023     74,11     1.284.614     65,34               86
VI. EMS            553      2,73        30.622      1,56               55
Skupaj          20.271    100,00     1.965.986    100,00               97
-------------------------------------------------------------------------

Na posameznih seizmogenih območjih so možni rušilni potresi. Potresno so najbolj ogrožena mesta Idrija, Ljubljana, Krško, Brežice, Tolmin, Ilirska Bistrica in Litija. Med glavne naloge varstva pred potresom spadajo sistematično spremljanje in proučevanje potresne nevarnosti ter potresno varna gradnja. Pomembno je pravočasno obveščanje pristojnih organov in javnosti o potresni aktivnosti.

2.2.1.2

Poplave

Poplavno ogroženih je prek 300 000 ha površin, največ je ozkih dolinskih tal vzdolž hudourniških grap. Večje in obsežnejše poplave lahko pričakujemo na 94 000 ha površin. Poplavljenih je lahko tudi več kot 2500 ha urbanih površin. Na območju, kjer so možne katastrofalne poplave (poplave s povratno dobo nad 50 let) živi dobra četrtina prebivalcev Slovenije. Katastrofalne poplave ogrožajo južni del Ljubljane ter del Celja, Laškega, Krškega, Slovenj Gradca, Murske Sobote, Železnikov, Škofje Loke, Litije, Grosuplja, Kočevja in mnoga druga naselja. Analize statističnih podatkov kažejo trend povečevanja pretokov voda na slovenskih rekah, zato mnogi dosedanji ukrepi za zaščito pred visokimi vodami ne ustrezajo več. Ogroženost zaradi poplav pa ni odvisna le od višine vodnega vala, temveč tudi od njegovega trajanja. Dolgotrajna visoka voda lahko razmoči nasipe, s tem se poveča nevarnost, da nasipi popustijo ali se celo porušijo.

Za Slovenijo so značilni štirje tipi poplav in sicer nižinske poplave, hudourniške poplave, poplave na kraških poljih in poplave morja. Poplave se na posameznih vodotokih in območjih pojavljajo v podobni intenziteti v določenih časovnih presledkih. Glede na povratno dobo visokih vod ločimo vsakoletne poplave, poplave s povratno dobo od dveh do petih let (pogoste poplave), poplave s povratno dobo od deset do dvajset let (deset- do dvajsetletne poplave) ter poplave s povratno dobo petdeset in nad petdeset let (katastrofalne poplave). Vsakoletne visoke vode v Sloveniji zalijejo okoli 2300 ha površin. Več kot polovico vsega poplavnega sveta (54%) je v porečju Save. V porečju Drave je 42% poplavnih površin, v porečju Soče in pritokov pa 4%.

V okviru državne mreže hidroloških postaj za spremljanje visokih voda deluje v povprečju 170 vodomernih postaj, poleg tega pa je 135 vodomernih postaj namenjenih opazovanju aluvialnih vodonosnikov in posameznih vodnih izvirov. Mreža vodomernih postaj niti po lokacijah, niti po namenu ni usklajena s potrebami varstva pred poplavami. Z vodomernimi postajami so posebno slabo pokriti vodotoki v vzhodnem in jugovzhodnem delu države.

Na slovenskih rekah je več vodnih zbiralnikov, ki se izrabljajo v energetske namene. Na teh zbiralnikih je več pregrad, ki po mednarodni klasifikaciji spadajo med visoke pregrade (so višje od 15m). V Sloveniji je 29 vodnih zbiralnikov, ki predstavljajo določeno nevarnost za naselja dolvodno od pregrad. Priprave za zaščito in reševanje se izvajajo tudi za primer morebitne porušitve jezu na vodni elektrarni Golica na avstrijski strani.

Ogroženost zaradi poplav se ne izboljšuje. Na nekaterih vodnih območjih se glede na povečane padavine in pretoke, posege v prostor, ki spreminjajo vodne razmere, in druge dejavnike, celo slabša. Mnogi vodnogospodarski objekti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev propadajo. Varstvo pred poplavami mora temeljiti na interdisciplinarnem pristopu ter načelih sodelovanja in trajnega razvoja.

2.2.1.3

Poplavljanje morske obale

Pojavlja se ob visoki astronomski plimi, zelo nizkem zračnem tlaku in južnem vetru, ki nariva vodo z vsega Jadrana proti severni obali Tržaškega zaliva, dodatno pa k temu prispevajo še valovi in stekajoča se obalna črta. Gladina morja se lahko dvigne tudi za več kot 100 cm in poplavi predele ob nizkih obalah.

2.2.1.4

Zemeljski plazovi, usadi, podori

V Sloveniji se pojavljajo zemeljski plazovi (ki so zemeljski in hribinski) skoraj povsod, razen na območju primorskega in dolenjskega krasa, na območju karbonatnih alpsko-dinarskih grebenov in na planotah.

Najbolj pogosti so zemeljski plazovi v permokarbonskih, glinastih in grafitoidnih skrilavcih v osrednjih Karavankah od Rateč do Jezerskega, v Posavskem hribovju od Kresnic do Sevnice, med Kočevjem in Brodom na Kolpi in tudi v škofjeloškem hribovju do Idrije. Tudi v paleozojskih glinastografitnih in sljudastokloridnih skrilavcih Jezerskega in okoli Črne na Koroškem so pogosti nevarni plazovi. Prav tako so lahko veliki in nevarni plazovi na staroterciarnem flišu (Slano blato) na območju od Solkana do Razdrtega in od Črnega kala do Rakitovca v Istri. Ti plazovi močno ogrožajo predvsem ceste in železnice, medtem ko so se naselja na osnovi zgodovinskih izkušenj obdržala le na najbolj stabilnih predelih. Zelo nevarni so tudi plazovi v oligocenski sivici na Gorenjskem, v Posavskem hribovju, v Celjski kotlini (Podolševa) in okrog Ormoža ter plazovi v miocenskih in panonskih glinah, ki so v okolici Kamnika, na severnem vznožju Gorjancev, okoli Krškega, Podčetrtka, Tuhinjske doline ter Goričkega, Haloz, Dravinjskih in Slovenskih goric. Izjemoma je možen tudi pojav zemeljskih plazov z murastim tokom (Stože pod Mangrtom). V Sloveniji so pogosti tudi skalni podori.

2.2.1.5

Obilne snežne padavine

V Sloveniji je sneženje možno že meseca oktobra, spomladi pa tudi še maja. Običajno obleži sneg, ki pade novembra, v predelih nad 1000 m nadmorske višine. V Sloveniji imajo nad 40 dni s sneženjem kraji z nadmorsko višino nad 1000 m, drugod pa je v povprečju na leto manj kot 30 dni s sneženjem. V Ljubljani lahko glede na večletne podatke o snežni odeji pričakujemo vsakih deset let 77 cm, vsakih petindvajset let 97 cm, vsakih sto let 126 cm in vsakih dvesto petdeset let 146 cm snega. Obilne snežne padavine povzročijo škodo na objektih, infrastrukturi, ohromijo promet, onemogočijo oskrbo in druge življenjsko pomembne funkcije zlasti v naseljih.

2.2.1.6

Snežni plazovi

Slovenija je hribovita, polna strmin, zato so pogosti tudi snežni plazovi. Pri snežnih plazovih gre za pojav, ki je razmeroma pogost v gorskem in hribovitem svetu, še zlasti v zahodni in severozahodni Sloveniji. S krčenjem gozdov so si plazovi začeli utirati pot vedno nižje v dolino. Zelo veliki in rušilni snežni plazovi se ne pojavljajo pogosto in neposredno ne ogrožajo večjih naselij. Nevarnost predstavljajo predvsem za cestno in železniško infrastrukturo. Na območju Slovenije je zabeleženih več kot 500 večjih in okoli 1500 manjših stalnih snežnih plazov na približno 16 000 ha površine. Magistralne ceste ogroža okoli 90 snežnih plazov, regionalne več kot 275, lokalne ceste prek 300, gozdne ceste pa prek 30 bolj ali manj stalnih snežnih plazov. 32 znanih snežnih plazov ogroža stanovanjske in 33 gospodarske objekte, 19 železniško infrastrukturo, 53 daljnovode, 22 pa smučišča.

2.2.1.7

Erozija

Erozija je naravni proces, pri katerem sila vode spira in odnaša humus ali zemljino na površini oziroma spodjeda hribine. Erozija lahko deluje na večji površini (ploskovna) ali vzdolž vodotokov (linijska). Erozija lahko povzroči plazenja. Erozija je lahko tudi odnašanje humusa ali zemljine zaradi močnega vetra.

Erozijski procesi v Sloveniji se odvijajo na skoraj 9000 km2 ali na 44% njene površine. Nad 4000 km2 teh površin je na hudourniških območjih, ki jih brazda nad 10 000 hudourniških strug. Zaradi erozije je močno prizadetih okoli 30 000 ha površin, od tega odpade tretjina vseh površin na odprta žarišča globinske ali bočne erozije ter na območja udorov in usadov.

Čeprav gozdovi blažilno vplivajo na odtočni režim visokih voda, te zaradi velikega strmca naglo odtekajo in odnašajo velike količine plodne zemlje in erozijskega drobirja. Vsako leto se izgubi več kot 1300 ha plodne zemlje v debelini 20 cm. Del materiala se odplavi neposredno v vodotoke (Sočo, Savo, Dravo). Okoli 60% vseh količin pa začasno ali trajno obleži v erozijskih in hudourniških grapah, na pobočjih, meliščih in sipinah, ob vznožju gorskih sten ter na hudourniških vršajih. Od tod jih postopno odplavljajo srednje in visoke vode. Nenadni veliki hudourniški izbruhi lahko povzročijo škodo, ki je tudi do 1000-krat večja od povprečne letne škode na posameznih erozijskih območjih. V Sloveniji povzroča veliko škodo tudi snežna erozija.

Poseben problem predstavljajo območja, na katerih plazi zemljina in se trgajo zemeljski plazovi zaradi razmočenosti tal. Zemljišča, ki se plazijo, kadar so preveč razmočena ali pa kadar se na njih izvajajo različni posegi, obsegajo približno 30% vse površine Slovenije. Ob hudourniških izbruhih povzročajo najhujše posledice splazitve tal, ki pogosto zajezijo hudourniške struge in tako ustvarijo pogoje za odplavljanje velikih količin materiala. Te tako imenovane hudourniške lave imajo veliko razdiralno moč, zato povzročijo na svoji poti veliko materialno škodo.

V hribovitem svetu predstavlja velik problem tudi porušitvena erozija. Veliki kamninski podori so pogosti zlasti v Zgornji Soški dolini deloma pa tudi na drugih območjih. Stanovanjske, gospodarske in infrastrukturne objekte na mnogih območjih ogrožajo tudi padajoče kamenje in skale, ki se trgajo na pobočjih.

V novejšem času so bila v Sloveniji izvedena obsežna protierozijska dela, žal ne vedno v smislu preventive, temveč predvsem kot neposredno odpravljanje posledic hudourniških izbruhov in visokih voda. V zadnjih letih so se tudi sredstva za urejanje in vzdrževanje hudourniških območjih in erozijskih žarišč stalno zmanjševala (zagotovljenih le okoli 19% potrebnih finančnih sredstev).

2.2.1.8

Nevihte

V Sloveniji so nevihte značilen in razmeroma pogost vremenski pojav. Nevihte so močni nalivi, ki jih spremljajo bliskanje in grmenje, močni vetrovi, ohladitve, pogosto pa tudi toča. Slovenija leži v pasu pogostih neviht, ki se razteza vzdolž jugovzhodnega obrobja Alp in sega iz Furlanije prek Primorske, Notranjske in osrednje Slovenije na Štajersko in Prekmurje ter naprej na avstrijsko Štajersko in Gradiščansko. Na tem območju je lahko tudi do 50 neviht na leto, običajno se dogajajo v poznih pomladnih in zgodnjih poletnih mesecih. Frontalne nevihte se pojavljajo vse leto, toplotne pa so krajevne, zajamejo manjša območja in se ne odmaknejo od kraja nastanka.

2.2.1.9

Viharji – močan veter

V Sloveniji so vetrovi večinoma šibki. Posebej velja omeniti burjo, fen, maestral, dolnik, gornik in nevihtni piš. Povprečna jakost vetrov na Slovenskem znaša od 1,5 do 2,5 stopnje po Beaufortu.

Burja je slapovit in sunkovit veter, ki piha iz severovzhodnega kvadranta. Nastaja zaradi posebne razporeditve baričnega polja in reliefnih ovir. V Sloveniji je burja posebno izrazita na območju med Vipavo in Ajdovščino, kjer posamezni sunki dosežejo hitrost tudi do 180 km/h. Na tem območju so zaradi burje pogoste motnje in omejitve v prometu. Burja nad Tržaškim zalivom lahko preseže hitrost 100 km/h in pri tem poganja vodno maso, ki na gladini preseže hitrost 1 m/s in doseže hitrost reke. V Tržaškem zalivu se v poletnem času večkrat pojavi značilni kratkotrajni (polurni) zahodni veter.

Fen se pojavlja predvsem v dolini Save Bohinjke in Save Dolinke, pod Karavankami, Kamniškimi Alpami, v Logarski dolini, pod Pohorjem, v dolini Krke v novomeški in ribniški kotlini. V Sloveniji so vetrovi večinoma zmerno močni, izjemi sta le burja in fen. Ob nevihtah se občasno pojavi tudi vrtinčast vihar (tornado, tromba), katerega hitrosti so še mnogo večje, temu primerna pa je tudi škoda, ki jo povzroča zlasti na drevju in objektih.

2.2.1.10

Suša

Suša je v širšem pomenu besede dalj časa trajajoče pomanjkanje vode, do katerega pride iz različnih vzrokov. Običajno govorimo o meteorološki, hidrološki in kmetijski suši. V naravnem okolju v Sloveniji so suše izjemno redke, drugače pa je pri kulturnih rastlinah, še posebno tam, kjer je izbor kulture neustrezen glede na kamninsko osnovo, vrsto in debelino prsti ter splošne padavinske razmere.

Zimsko-pomladna suša nastopi sočasno s taljenjem snežne odeje. Pomanjkanje vode se tako čuti le v krajih, kjer ni bilo zimske snežne odeje. Poletna suša (avgust in september) nastopi sočasno z visokimi temperaturami in vegetacijo, ki je že prešla vrhunec svojega razvoja. Taka suša se pojavlja v večjem delu Slovenije naenkrat, učinki pa so odvisni od vrste in debeline prsti in od kamninske osnove (dostopnost podtalnice). Predvsem na tleh s plitvo prstjo (karbonatna osnova ali rečni nanosi) je primanjkljaj vode zelo velik. Poletna suša povzroča tudi težave pri oskrbi s pitno vodo, saj presahnejo izviri in zmanjka kapnice. Pri graditvi sistemov za vodno oskrbo bi morala imeti prednost območja, ki jih pomanjkanje pitne vode najpogosteje prizadene.

2.2.1.11

Pozeba

Pojem pozeba označuje poškodbe na rastlinah, ki jih povzročijo nizke temperature zraka. Za Slovenijo so značilne spomladanske ohladitve, ki jih navadno povzroči vdor hladnega zraka s severa ali vzhoda. Ohladitve je možno pričakovati ves mesec april. Ker je to čas zgodnje setve, vrtnin in odpiranja rodnih brstov pri večini sadnih vrst in pri vinski trti, so te ohladitve še posebej nevarne.

2.2.1.12

Žled

Žled povzroča največjo škodo na drevju ter na električnih in telefonskih napeljavah. V Sloveniji nastaja žled ob srečanju hladnih severozahodnih zračnih gmot, ki se gibljejo pri tleh, ter toplejših vlažnih zračnih gmot, ki v višinah dotekajo z jugozahoda, zato je značilen predvsem za jugozahodno Slovenijo. Najbolj je razširjen na visokem krasu in njegovem obrobju, bodisi na celinski ali primorski strani. Žled se pojavlja tudi v kotlinah, kjer se zadržuje hladni zrak. V Sloveniji najpogosteje prizadene Brkine, Senožeško hribovje z Vremščico, Zgornjo Pivko, vznožja in pobočja visokega krasa, Snežnik, Javornik, Hrušico, Nanos, Trnovski gozd in Čičarijo.

Poškodbe, ki jih povzroča žled, so odvisne predvsem od njegove debeline, ki znaša od nekaj milimetrov do več centimetrov. Katastrofalne posledice, zlasti na drevju ter na električnih in telefonskih napeljavah, povzroča žled, ki je debelejši od 50 mm. Žled se najpogosteje pojavlja novembra. Srednje močan žled se v Sloveniji pojavlja vsakih nekaj let, močan žled, ki povzroča veliko gospodarsko škodo, pa približno na 50 let. Električne napeljave na območjih v Sloveniji, kjer se žled pogosto pojavlja, niso prilagojene možnim povečanim obremenitvam zaradi žleda. V višjih predelih ima podobne učinke kot žled trdo ivje.

2.2.1.13

Toča

Težko je določiti območja, ki so potencialno bolj ali manj ogrožena zaradi toče, ker podatki ne kažejo večje koncentracije tega pojava na določenem območju. Le na območju Dolenjske, Krasa in Prekmurja se toča pojavlja skoraj vsako leto.

Toča povzroča na Slovenskem veliko gospodarsko škodo. Škoda na kmetijskih rastlinah je odvisna od intenzitete, trajanja in velikosti točnih zrn ter od vrste rastline, njenega razvojnega stanja in kondicije, kot tudi od vremenskih razmer pred točo in po njej. Ker je toča najpogostejša v toplem delu leta, največkrat prizadene rastline v najobčutljivejših fazah razvoja.

2.2.1.14

Požari v naravnem okolju

V obdobju od leta 1988 do 2000 je bilo v Sloveniji 16 508 požarov, od tega 5276 gozdnih in 5131 travniških. Požari v naravi so najpogostejši spomladi. Površine takrat še niso ozelenele in so suhe, še posebej, če je bila zima suha in topla. Poleti so požari najpogostejši avgusta. Okoli 33% požarov se razširi z odprtih kurišč, največkrat jih razpiha veter. Zaradi samovžigov nastane le 3,4% požarov. Pri 24% vseh požarov vzrok ni pojasnjen, pri gozdnih požarih pa vzrok ni znan v 55% vseh primerov.

Posledice gozdnih požarov so odvisne od vrste gozdnega požara, vrste in oblike gozda, časa nastanka in trajanja požara, velikosti pogorele površine in občutljivosti gozdnega ekosistema. Najnevarnejši so vršni požari, ki prizadenejo drevesa od tal do vrha krošnje. Poleg izgube lesne mase so okrnjene ali izgubljene ekološke, socialne in gospodarske funkcije gozda. V Sloveniji so požarno najbolj ogroženi gozdovi v submediteranskem delu države. Število požarov je največje februarja, marca, julija in avgusta. Največ požarov je na sežanskem gozdnogospodarskem območju, ki zajema Kras, obalni in priobalni del ter slovensko Istro. Na tem območju je 90% vseh, zaradi požara opustošenih gozdnih površin.

Gozdarska stroka lahko z gojenjem gozdov, ki so manj občutljivi za gozdne požare, zmanjša njihovo požarno ogroženost (predvsem z zagotavljanjem večjega deleža listavcev). Sonaravno preoblikovanje gozdov z uvajanjem za ogenj manj občutljivih gozdnih sestojev se postopno izvaja, vendar poteka zelo počasi.

Pestrost gozdov v Sloveniji pogojuje tudi pestrost insektov, ki so naravni sestavni del gozda. Insekti, predvsem nekatere žuželke, povzročijo v gozdovih veliko škodo. V gozdovih, ki so prizadeti zaradi naravnih ujm, požarov in onesnaževanja in v katerih se gospodari malomarno, se ustvarjajo pogoji za nenormalno namnožitev insektov in njihovo škodljivo delovanje.

2.2.1.15

Epidemije nalezljivih bolezni

Vsaka naravna ali druga nesreča praviloma pomeni povečano tveganje za širjenje nalezljivih bolezni in nastanek epidemij, zaradi velikih sprememb v okolju, še zlasti zaradi splošnega poslabšanja sanitarno-higienskih razmer in občutljivosti populacije.

Največkrat so vzrok nastanka in širjenja nalezljivih bolezni neustrezne sanitarno-higienske razmere pri pripravi in razdeljevanju hrane, neprimerne splošne sanitarno-higienske razmere ter nezadostna osveščenost o nevarnosti ter vlogi in pomenu preventive. Hidrične epidemije se najpogosteje pojavljajo zaradi onesnaženja pitne vode s komunalnimi odplakami ter površinskimi vodami.

Veliko in stalno nevarnost za vnos nalezljivih bolezni predstavljajo mednarodni migracijski tokovi, ki potekajo tudi prek Slovenije. Določeno nevarnost za prenos nalezljivih bolezni predstavljajo prebivalci, ki potujejo v druge države, kjer so razširjene razne nalezljive bolezni. Prav tako je nevarnost za vnos povzročiteljev nalezljivih bolezni mednarodni promet z živili ter prevoz živali prek ozemlja Slovenije.

Množična cepljenja pred posameznimi nalezljivimi boleznimi ob naravnih in drugih nesrečah praviloma niso potrebna. Ob naravnih in drugih množičnih nesrečah nastajajo ugodne razmere za širjenje akutnih respiratornih bolezni, akutnih črevesnih nalezljivih bolezni ter nalezljivih kožnih bolezni. Ob nesrečah predstavljajo poleg nalezljivih bolezni velik problem tudi kronične degenerativne bolezni, ki se v takih razmerah izjemno hitro širijo.

2.2.1.16

Epidemije živalskih nalezljivih bolezni

Za ljudi in živali so posebno nevarne zoonoze. Med zoonoze spadajo bolezni, ki se po naravni poti prenašajo z živali vretenčarjev na ljudi in narobe. Te bolezni se prenašajo s kontaktom, prek dihalnih poti, s hrano in prek vmesnih prenašalcev.

Na področju varstva živali pred nalezljivimi boleznimi predstavlja poseben problem odstranjevanje in uničevanje živalskih trupel (slinavka, parkljevka), delov živalskega telesa in živalskih odpadkov. Zmogljivosti obstoječih kafilerij so premajhne in komaj zadoščajo za potrebe v normalnih razmerah.

2.2.2 Tehnične, tehnološke in druge nesreče

Gospodarski razvoj je z gradnjo industrijskih obratov, jedrskih objektov, velikih vodnih zbiralnikov, kemizacijo okolja, naraščajočim prometom in drugimi dejavnostmi prinesel v Slovenijo tudi številne nevarnosti industrijskih nesreč, jedrskih nesreč ter nesreč v prometu, rudnikih in drugod. Stalno grožnjo za ljudi in njihovo življenjsko okolje predstavljajo tudi premalo premišljeni posegi v okolje in čezmerno onesnaževanje. V mednarodnem okolju so ves čas prisotne tudi nevarnosti vojn, terorizma in množičnih preseljevanj prebivalstva.

2.2.2.1

Nesreče v rudnikih

Pri rudarjenju lahko pride do eksplozij metana in premogovega prahu, jamskega požara, vdora vode in mulja, vdora jamskih plinov, zruškov, okvar na prezračevalnih in transportnih napravah in drugih izrednih dogodkov.

Določena tveganja predstavljajo poleg rudarjenja tudi opuščeni rudniki in rudniki v zapiranju, podzemne gradnje, površinsko pridobivanje mineralnih surovin ter pridobivanje nafte in plina. Pridobivanje nafte in plina bo predvidoma v naslednjih letih opuščeno. Opušča pa se tudi kopanje premoga v Zasavju.

2.2.2.2

Nesreče z nevarnimi snovmi

V svetu se povečujejo proizvodnja, promet in uporaba kemikalij, ki se po svojih lastnostih uvrščajo med nevarne snovi. Zaradi nesreč oziroma nenadzorovanega uhajanja nevarnih snovi v okolje so najbolj ogrožene kraške in druge podzemne vode, morski in drugi občutljivi ekosistemi ter prebivalstvo v mestih in drugih strnjenih naseljih. S stališča možnih nesreč z nevarnimi snovmi predstavljajo glavne vire nevarnosti predvsem industrijski obrati, kjer se izdelujejo, predelujejo ali uporabljajo večje količine nevarnih snovi, skladišča teh snovi, prevozi nevarnih snovi ter odlagališča kemikalij. V Sloveniji so zaradi nevarnih snovi v industriji še posebej ogroženi vodni viri. Veliko in stalno nevarnost, zlasti za podtalnico, predstavljajo tudi neurejena odlagališča kemikalij in z njimi onesnaženih odpadkov.

O prevozu nevarnih snovi po slovenskih cestah ni natančnih podatkov. Posebej velja omeniti nespoštovanje predpisov o pogojih za prevoz nevarnih snovi, težave v zvezi z uvedbo spremljanja prevozov določenih nevarnih snovi ter neurejena parkirišča za prometna sredstva, s katerimi se prevažajo nevarne snovi.

V železniškem prometu se letno prepelje prek 1 200 000 t nevarnih snovi. Veliko nevarnih snovi se prevaža v mednarodnem tranzitnem železniškem prometu. Količina nevarnih snovi, ki se prevaža po železnici, se vsako leto poveča za okoli 5%. Ta prevoz je varnejši od prevoza po cestah, zato bi ga kazalo čim bolj preusmeriti s cest na železnico.

Prevoz nevarnih snovi po morju je omejen predvsem na pristanišči v Kopru in Trstu ter plovne poti do teh pristanišč. Letno v slovenska pristanišča pripluje nad 140 tankerjev za prevoz nafte in naftnih derivatov ter tankerjev za prevoz tekočih kemikalij. V koprsko pristanišče je letno pripeljanih okoli 1 300 000 t nafte in njenih derivatov ter nad 90 000 t tekočih kemikalij. Poleg tega v koprsko pristanišče pripluje okoli 500 ladij, ki imajo na krovu manjše ali večje količine nevarnih snovi.

V Sloveniji je varstvo pred nevarnimi snovmi še pomanjkljivo, na kar opozarjajo tudi vse pogostejše nesreče s temi snovmi. Ureditev tega področja je razdrobljena in neusklajena. Enotno in sistematično spremljanje podatkov o proizvodnji, prometu, porabi in odlaganju nevarnih snovi se še ne izvaja. Pomanjkljiv in neučinkovit je tudi nadzor nad ravnanjem s temi snovmi. V nekaj letih naj bi se v skladu z mednarodnopravnimi akti izoblikovala celostna nacionalna zakonodaja o kemikalijah in o varstvu pred njimi, zadeve pa naj bi se z interdisciplinarnim pristopom uredile tudi na organizacijski in drugih ravneh.

2.2.2.3

Jedrske nesreče in druge radiološke nevarnosti

Glavni viri ogrožanja z radioaktivnimi snovmi so jedrske elektrarne, postroji za obogatitev urana, postroji za izdelavo gorivnih elementov, obrati za predelavo obsevanega jedrskega goriva ter objekti, namenjeni skladiščenju, predelavi in odlaganju obsevanega jedrskega goriva in radioaktivnih odpadkov ter raziskovalni reaktorji.

V svetu trenutno deluje 437 jedrskih energetskih reaktorjev. V pasu s skrajno oddaljenostjo 1000 km od državne meje Republike Slovenije je 50 jedrskih elektrarn s 109 energetskimi reaktorji, od tega jih je 32 v pasu z oddaljenostjo do 500 km od državne meje.

Ob jedrski nesreči, predvsem v elektrarnah, se radioaktivne snovi (radioaktivni plini in radioaktivni delci) lahko sprostijo pretežno v ozračje. Zračne mase jih v obliki radioaktivnega oblaka lahko nosijo tudi prek tisoč kilometrov daleč stran od jedrske elektrarne. Vzdolž svoje poti, ki je odvisna od prevladujočih vetrov in topografskih značilnosti ozemlja, se usedajo na zemeljsko površje (suha depozicija) ali pa jih iz ozračja izpirajo padavine (mokra depozicija). Stopnja radioaktivne onesnaženosti okolja je odvisna od vrste in količine izpuščenih radionuklidov (žlahtni plini, radioizotopi joda, dolgoživi fisijski produkti) ter od vremenskih razmer. Ljudje in živali so izpostavljeni radioaktivnemu sevanju v onesnaženem okolju neposredno zaradi zunanjega obsevanja iz radioaktivnega oblaka in onesnaženih tal ter zaradi vnašanja radioaktivnih delcev v svoje telo z vdihanim zrakom, onesnaženo hrano in vodo. V prvih urah po radioaktivnem izpustu so izpostavljeni predvsem zunanjemu sevanju (žlahtnih plinov) iz radioaktivnega oblaka, kasneje, po nekaj dneh, pa so vse bolj izpostavljeni notranjemu sevanju vdihanih radioaktivnih snovi, še posebno izotopov radioaktivnega joda.

Druge radiološke nevarnosti so v glavnem povezane z morebitnimi nesrečami pri prevozu radioaktivnih snovi, pri uporabi teh snovi v kmetijstvu, zdravstvu, raziskovalnem delu in na drugih področjih ter z odlaganjem radioaktivnih odpadkov.

2.2.2.4

Nesreče v cestnem prometu

V cestnem prometu, ki se odvija na javnem cestnem omrežju, katerega skupna dolžina presega 37 000 km, se zgodi največ nesreč. V teh nesrečah je tudi največ smrtnih žrtev. Vsako leto se povprečno zgodi okoli 38.000 prometnih nesreč.

V obdobju od 1994. do 2000. leta so bili glavni vzroki prometnih nesreč: neprilagojena hitrost (36%), neupoštevanje prednosti (20%), nepravilna smer vožnje (19%), nezadostna varnostna razdalja (8%), nepravilno prehitevanje (4%) in nepravilno ravnanje pešcev (2%).

2.2.2.5

Železniške nesreče

V Sloveniji smo imeli v zadnjih dvajsetih letih eno večjo železniško nesrečo (Divača, 1984). V zadnjih petih letih pa so pri Slovenskih železnicah zabeležili v povprečju 14 izrednih dogodkov na leto. Vsi so se končali z materialno škodo. Največji problem predstavljajo nesreče na težko dostopnih krajih, kjer ni neposrednega dostopa do železniške proge, temveč je dostop možen le z bližnjih železniških postaj oziroma počivališč.

2.2.2.6

Nesreče na morju

Na morju se nesreče lahko zgodijo v pomorskem potniškem in blagovnem prometu, na kopališčih, pri jadranju, surfanju ter pri drugih dejavnostih v prostem času.

V slovenskem pomorskem prometu ima najpomembnejšo vlogo Luka Koper. Prek nje poteka 90% celotnega slovenskega čezmorskega blagovnega prometa. Ladje sprejema v specializiranih terminalih. Leta 2000 je v slovenska pristanišča priplulo 2714 ladij, od tega v koprsko pristanišče 2254, piransko 269 in v izolsko 191. Za čolne in jahte so urejeni privezi v portoroški marini (620 privezov) in na drugih delih slovenske obale (skupaj okoli 500 privezov).

V slovenskih pristaniščih predstavljajo največjo nevarnost nesreče z nevarnimi snovmi in požari. Ob morebitnem večjem razlitju nafte ali njenih derivatov iz tankerja bi nastala ekološka katastrofa, ki bi imela dolgotrajne ekološke, gospodarske in druge posledice za celotno obalo.

2.2.2.7

Letalske nesreče

Delež letalskega potniškega prometa v mednarodnem potniškem znaša okoli 15%. Analize letalskih nesreč kažejo, da se približno 95% vseh letalskih nesreč zgodi na letališčih ali v njihovi bližini, predvsem pri vzletanju in pristajanju. V Sloveniji so po predpisih mednarodne organizacije za civilno letalstvo (ICAO) za mednarodni promet registrirana letališča v Ljubljani, Mariboru in Portorožu.

2.2.2.8

Utopitve

V obdobju od 1969. do 1990. leta je zaradi utopitve izgubilo življenje 1517 ljudi. Vse do leta 1970 je bilo več kot 100 utopitev na leto. Število utopitev se je začelo zmanjševati po uveljavitvi zakona o varnosti na kopališčih leta 1987. Večina utopitev se še vedno zgodi zunaj urejenih kopališč, zlasti med rekreativnimi dejavnostmi.

V letu 2000 je bil sprejet nov zakon o varstvu pred utopitvami. Cilj je zmanjšanje števila utopitev ne le v urejenih kopališčih, temveč tudi v morju, jezerih, rekah in drugih vodah, skratka povsod, kjer se izvajajo športne dejavnosti, kopanje in druge dejavnosti v prostem času.

2.2.2.9

Nesreče v prostem času

Med nesrečami v prostem času so najpogostejše nesreče v gorah. V zadnjih letih zelo hitro narašča število nesreč na smučiščih, nesreč pri letenju s padali, zmaji, pri raftingu in drugih dejavnostih na vodah.

V gorah se vsako leto smrtno ponesreči v povprečju od 15 do 40 obiskovalcev gora. Vseh reševalnih akcij pa je od 170 do 260 in število še narašča. Med vzroki nesreč v gorah so največkrat zdrsi in padci, do katerih pride zaradi slabe telesne in psihične pripravljenosti, nepoznavanja terena, neprimerne in pomanjkljive opreme ter podcenjevanja nevarnosti.

V Sloveniji za ukrepanje ob nesrečah, ki se dogajajo pri dejavnostih v prostem času, v zraku (padalci, zmajarji, športno letenje), na vodi in smučiščih, nismo dovolj pripravljeni. Tem nevarnostim in nesrečam bo zato treba v prihodnje posvetiti večjo pozornost.

2.2.3 Varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi

Na območju Slovenije je še vedno veliko ostankov orožja in neeksplodiranih ubojnih sredstev iz prve in druge svetovne vojne. Teh sredstev, ki izvirajo iz prve svetovne vojne, je največ na območju soške fronte. V Sloveniji se vsako leto odkrije, odstrani in uniči okoli 20 t neeksplodiranih ubojnih sredstev. Iz reke Soče je bilo leta 1998 odstranjenih tudi več plinskih topovskih granat, ki so bile napolnjene z bojnim strupom fosgenom. Ta sredstva je treba odstranjevati sproti, ne le zaradi varnostnih razlogov, temveč tudi glede na obveznosti naše države po mednarodnih konvencijah. Tudi v slovenskem morju še vedno odkrivajo morske mine. Varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi se izvaja v skladu z mednarodnimi standardi.

2.2.4 Vojaško ogrožanje

Varnost Republike Slovenije je tudi danes odvisna od aktualnih varnostno-političnih razmer v regiji in širšem mednarodnem okolju. Po odpravi bipolarne blokovske delitve sveta in soočanj velikih sil, čemur je sledilo obdobje intenzivnega sodelovanja držav pri zagotavljanju varnosti v Evropi in globalnega miru ter demokratizacije družb, se je nevarnost vojaškega ogrožanja Slovenije bistveno zmanjšala. Izboljšala se je tudi stabilnost razmer v regiji.

Slovenija mora pri pripravah na nesreče upoštevati možne nevarnosti vojaškega ogrožanja. Zagotoviti mora ustrezne materialne in druge možnosti za neposredno zaščito prebivalcev, kulturne dediščine in vrednot pred učinki vojnega delovanja ter organizirati najnujnejše sile in sredstva za reševanje in pomoč ob morebitnih vojaških ogrožanjih. Priprave za zaščito, reševanje in pomoč v vojnem ali izrednem stanju se morajo uskladiti s pripravami za izvajanje vojaške in civilne obrambe.

2.2.5 Terorizem

V razmerah vse večje globalizacije in vključevanja slovenske družbe v svetovne gospodarske tokove, velikih migracij prebivalstva ter naraščanja organiziranega kriminala se povečujejo varnostna tveganja, ki jih predstavljajo terorizem in druge oblike množičnega nasilja. Še posebej to velja po terorističnih napadih v Združenih državah Amerike v jeseni 2001.

Nevarnost terorizma, vključno z uporabo radioloških, kemičnih in bioloških sredstev, in drugih oblik množičnega nasilja v sodobnih razmerah zahteva, da pristojni državni organi načrtujejo in izvajajo učinkovite preventivne ukrepe za hitro in učinkovito zaščito in reševanje ljudi in premoženja tudi v povezavi z drugimi državami. Za ukrepanje ob teh nevarnostih pa je treba ustrezno usposobiti in opremiti predvsem enote za hitre reševalne intervencije v mestih in drugih večjih naseljih.

2.2.6 Druga varnostna tveganja

Za Republiko Slovenijo predstavljajo določeno varnostno tveganje tudi množična preseljevanja ljudi. Množičnih preseljevanj ljudi, ki jih večinoma povzročajo vojaška, politična, socialna in gospodarska tveganja, je vedno več. To velja tudi za Slovenijo, ki je zlasti tranzitno območje. Ob morebitnih novih zaostritvah vojaških, političnih, socialnih in gospodarskih razmer v regiji ali širše, je lahko Slovenija ponovno soočena z begunsko problematiko.

3. STANJE VARSTVA PRED NARAVNIMI IN DRUGIMI NESREČAMI

3.1 Pripravljenost na nesreče

Varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami se organizira kot enoten in celovit sistem v državi. Vse oblike varstva se izvajajo v skladu z načeli mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava varstva ljudi, živali, kulturne dediščine in okolja pred škodljivimi vplivi naravnih nesreč in nesreč, ki jih prinaša sodobna civilizacija.

Temeljne naloge varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami so:

-

izvajanje preventivnih ukrepov;

-

vzpostavitev in vzdrževanje pripravljenosti;

-

opazovanje, obveščanje in alarmiranje ob nevarnostih in nesrečah;

-

zaščita, reševanje in pomoč ob nesrečah;

-

odpravljanje posledic nesreč.

V državni pristojnosti je urejanje sistema, načrtovanje razvojnega in raziskovalnega dela, organiziranje sistema opazovanja, obveščanja in alarmiranja, organiziranje, opremljanje ter usposabljanje državnih sil za zaščito, reševanje in pomoč, izdelava programov izobraževanja in usposabljanja za zaščito, reševanje in pomoč ter izgradnja in vzdrževanje telekomunikacijske, informacijske in druge infrastrukture. Državne sile in določene druge priprave se izvajajo tudi na ravni regij (13), ki pa niso politično teritorialne enote.

V občinski pristojnosti je spremljanje nevarnosti, organiziranje, opremljanje in usposabljanje sil za zaščito, reševanje in pomoč ter organiziranje in izvajanje zaščite, reševanja in pomoči. Občine samostojno organizirajo in vodijo akcije zaščite, reševanja in pomoči na svojem območju kot tudi akcije pri odpravljanju posledic nesreč. Država jim pri tem pomaga s silami in sredstvi iz svoje pristojnosti.

Pri upravljanju sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami sodelujejo državni zbor in vlada, občinski sveti in župani ter upravni organi in poslovodni organi gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij. Operativno strokovno vodenje akcij za zaščito, reševanje in pomoč pa je v pristojnosti poveljnikov in štabov Civilne zaščite, vodij intervencij ter vodij reševalnih enot in služb.

Težišče varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami naj bi bilo izvajanje preventivnih ukrepov, katerih namen je preprečiti nastanek nevarnosti oziroma odpraviti nevarnost, ki lahko povzroči nesrečo. Preventivni ukrepi se izvajajo po dejavnostih, predvsem v okviru načrtovanja in urejanja prostora.

3.1.1 Zakonodaja

Področje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami urejajo zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94 in 87/2001 – ZMatD), zakon o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št. 71/93 in 87/2001), zakon o gasilstvu (Uradni list RS, št. 71/93, 1/95, 28/95 in 28/2000), zakon o Rdečem križu Slovenije (Uradni list RS, št. 7/93), zakon o varstvu pred utopitvami (Uradni list RS, št. 44/2000) in zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in o posebnih varnostnih ukrepih pri uporabi jedrske energije (Uradni list SFRJ, št. 62/84) ter ratificirane mednarodne pogodbe. Na podlagi teh zakonov je sprejeta tudi večina podzakonskih predpisov.

Z novo zakonodajo je bilo omogočeno, da se varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami organizira kot celovita interdisciplinarna dejavnost, povezana v normativno, organizacijsko in funkcionalno samostojen in enoten sistem, ki deluje v miru in vseh drugih spremenjenih razmerah, tudi v izrednem in vojnem stanju. S tem so se v tem sistemu odprle možnosti najširšega sodelovanja humanitarnih in drugih nevladnih organizacij, katerih dejavnost je pomembna za varstvo pred nesrečami.

Sprejeta zakonodaja ustrezno ureja strokovno operativno vodenje akcij zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah. V skladu z resolucijo o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije so določene tudi usmeritve za upravljanje in vodenje v spremenjenih razmerah. Zagotovljen je neposreden nadzor nad izvajanjem vseh oblik varstva pred nesrečami tako na lokalni kot državni ravni ter v gospodarskih družbah, zavodih in drugih organizacijah. Omogočena je izgradnja skupne infrastrukture, ki je potrebna za neposredno spremljanje nevarnosti in nesreč kot tudi za vodenje akcij zaščite, reševanja in pomoči ob nesrečah in odpravljanju njihovih posledic.

Preventivo pa tudi druge ukrepe za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah praviloma ureja področna zakonodaja. V njej je to področje urejeno zelo različno, v posameznih zakonih dokaj celovito, v nekaterih zakonih pa zelo pomanjkljivo. Tudi financiranje sanacije posledic nesreč normativno ni ustrezno urejeno.

Zakonodaja je v delu, ki ureja zaščito, reševanje in pomoč, v glavnem usklajena s pravnim redom EU. Trenutno poteka njeno usklajevanje na področju varstva pred industrijskimi nesrečami.

3.1.2 Načrti zaščite in reševanja

Načrte zaščite in reševanja morajo izdelati pristojni državni organi, lokalne skupnosti ter določene gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije. Državne načrte izdela Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje v sodelovanju z ministrstvi in drugimi državnimi organi. Na državni ravni so izdelani načrti zaščite in reševanja za primer tistih nesreč, ki imajo množični značaj in prizadenejo več občin ali regij (potres, poplava, jedrska nesreča, letalska nesreča, nesreča v železniškem prometu, nesreča na morju). V državnih načrtih manjkajo nekateri deli načrtov, zlasti načrti dejavnosti, ki so v pristojnosti posameznih ministrstev.

Izkušnje pri ukrepanju ob velikih naravnih in drugih nesrečah so pokazale, da obstoječi državni načrti omogočajo usklajeno delovanje vlade, ministrstev in drugih državnih organov pri izvajanju zaščite, reševanja in pomoči. Toda načrti nimajo potrebne materialne podlage. Nezadostna je tudi pripravljenost pristojnih državnih organov za izvajanje obnovitvenih del po večjih nesrečah.

Dosedanje izkušnje ob naravnih in drugih nesrečah so pokazale, da morajo načrte ali navodila za ukrepanje izdelati tudi organizacije s področja prometa, vzgoje in izobraževanja, otroškega, invalidskega in socialnega varstva, nege starejših občanov, zdravstva, kulturne dejavnosti in nekaterih drugih področij. Zagotoviti morajo predvsem možnosti takojšnjega ukrepanja, zlasti pri izvajanju nujnih zaščitnih ukrepov in nalog zaščite in reševanja (nujna laična prva pomoč, gašenje začetnih požarov, evakuacija, zaklanjanje itd.).

3.1.3 Sile za zaščito, reševanje in pomoč

V javnih reševalnih službah, Civilni zaščiti in drugih silah za zaščito, reševanje in pomoč je organiziranih blizu 5% vseh državljanov. Naloge na tem področju večinoma opravljajo prostovoljno ali na podlagi državljanske dolžnosti. V strukturah zaščite in reševanja opravlja naloge profesionalno okoli 2000 ljudi.

Sile za zaščito, reševanje in pomoč skrbijo predvsem za:

-

gašenje in reševanje ob požarih in eksplozijah;

-

reševanje iz ruševin in plazov;

-

reševanje v gorah;

-

reševanje v jamah;

-

reševanje v rudnikih, naftno-plinskih poljih in pri izgradnji podzemnih objektov;

-

reševanje na vodi in iz vode;

-

reševanje ob neurjih, viharjih in drugih vremenskih ujmah;

-

reševanje ob prometnih nesrečah;

-

prvo medicinsko pomoč;

-

prvo veterinarsko pomoč;

-

poizvedovanje za žrtvami in pogrešanimi;

-

splošno humanitarno pomoč.

Sile za zaščito, reševanje in pomoč so v glavnem organizirane v skladu z ogroženostjo. Večina obstoječih sil za zaščito, reševanje in pomoč je organiziranih v lokalnih skupnostih, le manjši del je organiziran na ravni države in v posameznih gospodarskih družbah, zavodih in drugih organizacijah. V štabe, enote in službe Civilne zaščite na državni ravni je razporejenih preko 1500 pripadnikov. Namenjene so izvajanju posebno zahtevnih nalog zaščite, reševanja in pomoči ter kot pomoč lokalnim skupnostim oziroma za sodelovanje v mednarodnih reševalnih in humanitarnih akcijah.

Kot javne reševalne službe so organizirane:

-

gasilska služba;

-

gorska reševalna služba;

-

jamarska reševalna služba;

-

podvodna reševalna služba in

javna zdravstvena služba nujne medicinske pomoči.

Ostale reševalne enote in službe se organizirajo na lokalni in državni ravni glede na njihov namen.

3.1.3.1 Gasilska služba

V Sloveniji deluje 1440 prostovoljnih gasilskih društev, od tega 70 industrijskih. Poklicna jedra so organizirana v 11 prostovoljnih gasilskih enotah. V povprečju pride 21,7 operativnega gasilca na 1000 prebivalcev ali 2,2 gasilca na 1 km2. Največ gasilcev je na Dolenjskem (52,8 operativnih gasilcev na 1000 prebivalcev), v Prekmurju (48,7) in Podravju (37), najmanj pa na obali (7,9), vzhodni Štajerski (10,1) in severni Primorski (11,9). V submediteranskem delu države, kjer je požarna ogroženost naravnega okolja največja, je najmanj operativnih gasilcev. Povprečna oddaljenost gasilskih enot od osrednje gasilske enote v posamezni lokalni skupnosti je 6,63 km. Povprečna oddaljenost posamezne gasilske enote od najbližje sosednje gasilske enote pa znaša 3,87 km. Gostota gasilskih enot je največja v Pomurju, kjer znaša povprečna oddaljenost posamezne gasilske enote od najbližje sosednje gasilske enote 1,95 km, najmanjša pa v severni Primorski (7,70 km) in na obali (6,82 km).

Gasilstvo je obvezna lokalna javna služba. Naloge gasilske službe so predvsem gašenje in reševanje ob požarih, izvajanje preventivnih nalog varstva pred požarom ter opravljanje določenih nalog zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah. Z novo zakonodajo je na mednarodno primerljivi ravni urejen tudi status gasilcev in gasilskih organizacij. Obstaja pa nekaj neskladij med predpisi o društvih in o gasilstvu.

V prostovoljnih gasilskih enotah deluje prek 44 000 operativnih gasilcev, v poklicnih pa okoli 530 poklicnih gasilcev. Poklicne gasilske enote so organizirane v občinah Ajdovščina, Celje, Jesenice, Koper, Kranj, Krško, Lendava, Ljubljana, Maribor, Nova Gorica, Novo mesto, Ravne na Koroškem, Sežana in Trbovlje. Večina poklicnih gasilskih enot je organiziranih kot javni zavod.

Gmotne in druge pogoje za delovanje gasilske službe zagotavljajo lokalne skupnosti, ki so tudi neposredno odgovorne za stanje požarnega varstva na svojem območju. V državni pristojnosti je reševanje ob nesrečah na regionalnih in magistralnih cestah ter avtocestah in ob nesrečah z nevarnimi snovmi, ki se zgodijo na omenjenih javnih cestah in javnih vodah. Vlada je za ukrepanje ob teh nesrečah določila 41 gasilskih enot, katerih del dejavnosti financira s proračunskimi sredstvi. Največ intervencij opravijo v Ljubljani, Kranju in Mariboru. Te gasilske enote so zadovoljivo opremljene za gašenje požarov, pomanjkljiva pa je njihova opremljenost za ukrepanje ob nesrečah z nevarnimi snovmi ter za ukrepanje ob onesnaženjih voda.

Z določitvijo gasilskih enot, ki opravljajo naloge širšega pomena, je bil storjen prvi korak k večji učinkovitosti in gospodarnosti gasilskih intervencij na cestah in ob nesrečah z ekološkimi posledicami.

Prostovoljni gasilci, ki pogosto opravljajo naloge gasilstva med delovnim časom, večkrat naletijo na nerazumevanje delodajalcev oziroma jim le-ti povzročajo nevšečnosti. To se ne bi smelo dogajati. Zakon izrecno določa, da delodajalec prostovoljnega gasilca zaradi sodelovanja v gasilski intervenciji ne sme odpustiti, razporediti na drugo delovno mesto ali ga kako drugače oškodovati.

3.1.3.2 Gorska reševalna služba

Nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (NPVNDN)

Časovnica