TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Presoja pravnega interesa za tožbo v primeru, ko jo vloži oseba iz 1. alineje tretjega odstavka 58. člena ZUreP-2, se opravi v skladu s kriteriji iz te zakonske določbe. Kot jasno izhaja že iz zakonskega besedila, sme takšna oseba vložiti tožbo zoper prostorski izvedbeni akt le zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, ne pa zaradi varstva pravic oziroma pravnih koristi tretjih in/ali varstva javnega koristi. Za dopustno uveljavljanje varstva lastnih pravic in pravnih koristi v smislu 1. alineje tretjega odstavka 58. člena ZUreP-2 gre, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: prvič, da izpodbijani prostorski izvedbeni akt (njegove sporne določbe) pomeni pravni temelj za določitev pravic ali obveznosti osebe, ki toži, in drugič, da ta oseba izkaže, da ima izpodbijani akt v izpodbijanem delu zanjo bistvene posledice. Ob tem morajo imeti sporne določbe akta vsebino, ki ima za stranko bistvene posledice v smislu, da zožujejo obseg njenih dosedanjih pravic ali pravnih koristi oziroma zmanjšujejo možnosti glede načinov uresničevanja njenih pravic (prim. sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 100/2019 z dne 4. 7. 2019 in št. I Up 198/2019 z dne 27. 5. 2020). To pomeni, da pravnega interesa za izpodbijanje prostorskega izvedbenega akta po 58. členu ZUreP-2 ni mogoče temeljiti na (pričakovanem) lastništvu nepremičnin v območju njegovega urejanja oziroma na nestrinjanju s posameznimi rešitvami, ampak mora biti ugotovljeno, da so izpodbijane določbe akta podlaga za določanje pravic ali obveznosti tožnika, ki mora obenem tudi izkazati, da ima akt v izpodbijanem delu (tj. da imajo že izpodbijane določbe akta) zanj bistvene posledice v predhodno opisanem smislu. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni, da sodišče opravi vsebinsko presojo tožbe, tj. presojo, ali je prostorski izvedbeni akt v izpodbijanem delu zakonit ali ne.