TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Sporazum o odškodnini za razlaščeno nepremičnino po 58. členu zakona
o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur.l. SRS, št.
27/2, 29/72, 19/76, 8/78 in 23/78) ni poravnava, sklenjena v upravnem
postopku in ni izvršilni naslov za upravno izvršbo.
(Velja tudi za sporazum o odškodnini po 50. členu zakona o
razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini -
Ur.l. SRS, št. 5/80).

V konkretnem primeru je bila tožnicama v N.G. razlaščena stanovanjska
hiša in zemljišče okrog nje. Po pravnomočni razlastitveni odločbi je
bil na podlagi 58. člena zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu
pravice uporabe (Ur.l.SRS, št. 27/72, 29/72, 19/76, 8/78 in 23/78)
dne 17.4.1974 sklenjen sporazum, s katerim se je tožnicama nudila kot
odškodnina za razlaščeni nepremičnini ena vseljevia stanovanjska hiša
netto zazidalne površine cca 110 do 120 m2 v zazidalnem kompleksu D.
v N.G. in sicer do konca leta 1976.
Oddelek za komunalne zadeve Skuščine občine N.G. je s sklepom z dne
10.1.1979 zavrnil predlog za dovolitev in izvedbo izvršbe po drugih
osebah z utemeljitvijo, da sporazuma ni mogoče izvršiti, ker
spremenjeni zazidalni načrt ne predvideva odstranitve razlaščenega
objekta.
Tožena stranka je v zvezi s pritožbo tožnic odpravila sklep
prvostopnega organa. V obrazložitvi navaja, da odločanje o tem, ali
se izvršba dovoli, je odvisno le od ugotovitve, da je postal pravni
naslov, ki je podlaga za izvršbo, izvršljiv. Izpodbijani sklep se
tedaj nepravilno sklicuje na spremenjene okoliščine kot razlog za to,
da sporazum o določitvi odškodnine ni mogoče izvršiti. Predlog tožnic
kot vloga v smislu 67. člena zakona o splošnem upravnem postopku
(ZUP) ne obsega vsega, da bi jo bilo mogoče obravnavati. V njej
namreč nista določno navedena predmet in lokacija, ki naj bi bil
predmet izročitve. Tožnici teh pomanjkljivosti niti ne bi mogli
dopolniti ali popraviti, ker je pomanjkljiv in nedoločen že sam
sporazum o odškodnini, zaradi česar ne bi bilo mogoče zahtevati
dopolnitve vloge v smislu 68. člena ZUP. Prvostopni organ bi tedaj
moral predlog tožnic zavreči ter hkrati dopolniti postopek za
sporazumno določitev odškodnine tako, da bi bilo zadoščeno določbi
58. člena omenjenega zakona. Predmet izpolnitve obveznosti torej ni
določen ter ga bo potrebno tudi lokacijsko natančneje opredeliti v
dopolnjenem odškodninskem postopku in sicer ob sodelovanju zakonitega
zastopnika občine kot razlastitvenega upravičenca.
Tožnici v tožbi navajata, da stališče tožene stranke ni pravilno.
Sporazum o odškodnini je zadosti določljiv tudi glede predmeta
obveznosti. ne zahtevata nadomestne hiše na neki konkretni parceli,
temveč v naselju D. kot je to določeno v sporazumu. Takšno nadomestno
hišo pa je v tem naselju nedvomno možno graditi. Predlagata, naj
sodišče tožbi ugodi in odpravi izpobijano odločbo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih
izpodbijane odločbe.
Sodišče je tožbi ugodilo s tako obrazložitvijo.
Tožena stranka je sicer utemeljeno odpravila sklep prvostopnega
organa, ni pa dala pravilnih razlogov za svojo odločitev. Iz
obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka pri odločitvi izhajala
iz predpostavke, da je sporazum o določitvi odškodnine za razlaščeno
nepremičnino v smislu omenjenega 58. člena zakona izvršilni naslov za
izvršbo po določbah ZUP. Po mnenju sodišča pa tožena stranka za
takšno stališče ni imela zakonske podlage ne v določbah ZUP in ne v
zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe.
Za upravno izvršbo je potreben izvršilni naslov, s katerim je bila
stranki (zavezancu) naložena obveznost. Takšen naslov je šele podlaga
za dovolitev in opravo izvršbe. Izvršilni naslov za upravno izvršbo
predstavljajo izvršljiva odločba, izvršljiv sklep in izvršljiva
poravnava, ki je bila sklenjena v upravnem postopku. Sporazum o
odškodnini, sklenjen na podlagi 58. člena omenjenega zakona, pa ni
takšen naslov, čeprav je po vsebini poravnava.
V upravnem postopku je mogoče skleniti poravnavo ob pogojih,
določenih v 134. členu ZUP, če gre za upravno stvar, v postopku pa je
udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si zahtevki.
Določitev odškodnine je institucija obligacijskega, ne pa upravnega
prava in zato ni upravna stvar. V pristojnosti upravnega organa je le
postopek za morebitno sporazumno določitev odškodnine po zakonu o
razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe, ta postopek pa
očitno ni upravni psotopek, saj upravni organ ni pooblaščen v tem
postopku o ničemer odločati. Odločanje o pravicah, obveznostih ali
pravnih koristih psameznikov v upravnih stvareh je namreč po 1. členu
ZUP bistven element postopka, ki ga lahko opredelimo kot upravni
postopek. Iz vsega navedenega je razvidno, da sporazum o odškodnini
za razlaščeno nerpemičnino po 58. členu zakona o razlastitvei in o
prisilnem prenosu pravice uporabe ne predstavlja izvršilnega naslova
za upravno izvršbo. To pa velja tudi za sporazum o odškodnini po 50.
členu zakona o razlastitvi in o prisilnem penosu nepremičnin v
družbeni lastnini (Ur.l. SRS, št. 5/80).