TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 41. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 45/10, 26/11, 43/11 in 69/11 - uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.

Prvi odstavek 41. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije posega v pravico pobudnikov do informacijske zasebnosti, ki je ustavnopravno zavarovana v okviru 38. člena Ustave, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Ob izpolnjenih ustavnih pogojih (tretji odstavek 15. člena, 2. člen Ustave) se ustavno zagotovljena pravica do informacijske zasebnosti lahko omeji. Glede na namen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, da s protikorupcijskimi ukrepi pokrije celotno delovanje javne oblasti, je z uvrstitvijo oseb, odgovornih za javna naročila, med zavezance za prijavo premoženjskega stanja zakonodajalec sledil ustavno dopustnemu cilju. Pojem korupcije temelji na neposrednem ali posrednem okoriščenju osebe, zavezane k dolžnostnemu ravnanju. Nadzor nad integriteto odgovornih posameznikov v javnem sektorju je tako mogoč z vpogledom v njihovo premoženjsko stanje. Glede na svoj zakonski položaj in naloge mora biti s temi podatki seznanjen nadzorni organ. Premoženjskega stanja vsakega zavezanca ta ne more v celoti sam ugotoviti, kajti podatki o tem niso v celoti razvidni iz javnih evidenc in drugih virov, do katerih ima nadzorni organ po zakonu dostop. Zato je prijava premoženjskega stanja, ki jo opravi neposredno zavezanec, za izvedbo učinkovitega nadzora nujna. Ker omogoča vpogled v premoženjsko stanje, je prijava zavezancev samih tudi primeren ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja. Intenziteta posega izpodbijane določbe v pravice iz 38. člena Ustave je bila z zakonskimi spremembami zmanjšana. Podatke o premoženjskem stanju morajo osebe, odgovorne za javna naročila, prijaviti nadzornemu organu le v začetku leta, če so v prejšnjem letu sodelovale v postopkih javnega naročanja, ti podatki pa niso več javno dostopni. Po veljavni ureditvi so osebe, odgovorne za javna naročila, zavezanci za prijavo teh podatkov le tedaj, kadar gre za porabo večjih zneskov javnih sredstev, kjer so po naravi stvari korupcijska tveganja višja, podatke o njihovem premoženjskem stanju pa lahko obdeluje le nadzorni organ za namene po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. Dolžnost oseb, odgovornih za javna naročila, da nadzornemu organu prijavijo premoženjsko stanje, zato ne pomeni prekomernega posega za dosego ustavno dopustnega cilja. Osebe, odgovorne za javna naročila, imajo v postopku javnega naročanja pomembno, večkrat tudi odločilno vlogo, ker pripravljajo razpisno dokumentacijo in predloge za odločitev pristojne osebe. S tem imajo tudi možnost vplivanja na odločitev sàmo. Zato je njihovo delovanje za transparentnost in integriteto javnega sektorja prav tako pomembno, kot je delovanje in odločanje javnih funkcionarjev. Glede na to te osebe v razmerju do ciljev Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije niso v bistveno drugačnem položaju kot funkcionarji. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).