TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Problem

V obdobju subvencioniranja dejavnosti zaradi odprave oziroma zmanjšanja škode, ki je posledica epidemije so predpisani pogoji za pridobitev pomoči iz javnih sredstev. Škoda, ki je podjetjem nastala kot posledica epidemije COVID-19, se dokazuje kot:

• škoda, ki nastane podjetjem zaradi zmanjšanja dobička iz poslovanja (EBIT = KDP – PO, pri čemer so: EBIT dobiček iz poslovanja (AOP 151), KDP = kosmati donos iz poslovanja (AOP 126), PO = poslovni odhodki (AOP 127)),
• ali kot škoda, ki nastane zaradi dodatnih stroškov podjetja[1].

Metodologija omogoča poenostavljen izračun škode, ki bi naj bila posledica epidemije. Izračun temelji na računovodskih izkazih in ne zajema vseh oblik škode. Škoda se pojavlja kot:

• škoda za zmanjšanje premoženja (navadna škoda),
• preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček),
• povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu in okrnitev ugleda pravne osebe – nepremoženjska škoda.

Metodologija zajema le navadno škodo in še to omejeno.

Pri opredelitvi navadne škode je treba upoštevati, da pojem premoženja ne obsega samo stvari, temveč vse premoženjske pravice. Premoženjska pravica je vsaka pravica, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost, torej katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. Med premoženjske pravice v opisanem pomenu spadajo:

• stvarne pravice (lastninska pravica, stvarne pravice na tuji stvari oziroma na tuji premoženjski pravici),
• obligacijske pravice (terjatve, oblikovalne pravice in obligacijske pravice na tuji stvari oziroma na tuji premoženjski pravici),
• korporacijske pravice (delnice oziroma poslovni deleži),
• vrednostni papirji,
• pravice intelektualne lastnine (avtorska pravica in pravice industrijske lastnine).

V smislu ekonomskih strok pod navadno škodo obravnavamo škodo, ki je povezana z že uresničenimi poslovnimi dogodki in škodnim dogodkom (škodni dogodek je v konkretnem primeru epidemija). Praviloma nastaja navadna škoda zaradi preteklih poslovnih dogodkov. Ti vplivajo na uspešnost preteklega poslovanja. Iz navedenega izhaja, da jo utemeljujemo na nastalih preteklih izdatkih, kot tudi nepotrebnih izdatkih, ki so posledica škodnega dogodka, preteklih prejemkih, tudi nedoseženih zaradi škodnega dogodka.

Tehnično navadno škodo izračunavamo na podlagi listin, ki dokazujejo izdatke in listin, ki dokazujejo nedosežene prihodke. Če je čas pridobitve sredstva (nastanka izdatka) pomembno različen od nastanka škodnega dogodka je mogoče, da izdatkovna vrednost ni poštena. Podobno je treba pri osnovnih sredstvih upoštevati že uresničene koristi.

Takrat, ko višina izdatka ni primerna za oceno škode, si pomagamo z ocenami vrednosti, ki so opravljene v skladu s strokovnimi pravili, ki jih določajo Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti.

Pri izračunu škode moramo paziti, da ne pride do podvajanja navadne škode in škode iz naslova izgubljenega dobička. To se na primer zgodi, če je bilo neko sredstvo upoštevano pri ustvarjanju koristi, ki so predmet izgubljenega dobička in uveljavljano še kot navadna škoda. Upoštevati ga je treba samo enkrat.

Vidimo, da je strokovno utemeljen škodni zahtevek kompleksen in velikokrat arbitraren. Pri njegovi presoji je potreba asistenca strokovnjakov – praviloma forenzičnih preiskovalcev, ki se pojavljajo tudi kot sodelavci sodišč (sodni izvedenci). Tako kompleksnih izračunov se v množičnih škodah, taka je tudi škoda zaradi epidemije, praviloma ne izračunava. Določijo se poenostavljeni postopki, ki omogočajo poenostavljen izračun škode. Taka škoda je lahko tudi napačna in ni nujno posledica epidemije.

Zakonodajalec pričakuje, da se iz izračunane škode, ki je posledica epidemije, izločijo vplivi dejavnikov, ki niso epidemija. To izhaja iz 20. a. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo[2]. Po tem členu je treba upoštevati točko 3.1 Sporočila Komisije - Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19[3]. Ta med drugim določa, da do javnih sredstev niso upravičeni subjekti, ki so bili na dan 31. decembra 2019 že podjetja v težavah[4]. Postavlja se vprašanje ali se med ta podjetja zajamejo le podjetja, ki so v različnih insolvenčnih postopkih. Menim, da ne, saj je pri pomoči treba spoštovati temeljno načelo državnih pomoči, ki preprečuje, da bi se zagotavljale finančne prednosti podjetjem na način, ki bi lahko izkrivljal konkurenco na notranjem trgu. V skladu s členom 107(1) PDEU[5] je državna pomoč nezdružljiva z notranjim trgom, razen če ne spada v kategorije predpisanih izjem, saj PDEU določajo tudi pogoje, pod katerimi se državna pomoč šteje ali bi se lahko štela za združljivo z notranjim trgom.

Pridobljena državna pomoč mora biti strogo namenska.

Strokovni izziv je izračun škode pri poslovnih subjektih, ki opravljajo različne dejavnosti. Pri nekaterih so posledice epidemije izrazite, druge pa na epidemijo niso občutljive, tretje pa so z epidemijo pridobile. Prelivanje rezultatov med dejavnostmi lahko vpliva na izračun škode po navedeni Metodologiji. Tako lahko pride do položaja, ko je bila škoda, ki je posledica epidemije nadomeščena iz drugih dejavnosti, prav tako je možno, da se v dejavnosti, ki jih epidemija ni prizadela prelijejo namenska sredstva za odpravo posledic epidemije. Primerov je še več . Nobena slika, ki izkrivi realne izračun škode, ni ustrezna.

Izzivi so še izrazitejši pri podjetjih, ki opravljajo javno financirane dejavnosti, ki niso upravičene do javnih sredstev, ki so namenjena odpravi posledic epidemije in dejavnosti, ki so upravičene do državne pomoči. Ta podjetja so še posebej občutljiva na prelivanje škode med dejavnostmi (npr. prenos škode iz dejavnosti, ki ni upravičena do državne pomoči v dejavnost, ki je upravičena do nadomestitve škode).

Navidezno so jasni primeri, ko so bila podjetja v krizi že pred epidemijo. Kot sem omenil pod podjetji v krizi ne razumem le podjetij, ki so v krizi v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju[6]. Predstavljena pravila državne pomoči razumem, da državna pomoč ne sme izničiti konkurence na trgu. V različnih primerih bo ugotovljeno, da so podjetja že pred epidemijo začela slabše poslovati (ni nujno, da so že poslovala z izgubo ali da se je nad njimi začel insolvenčni postopek). Menim, da, je treba učinke dejavnikov krize (krize financiranja, krize vodenja in/ali krize programa), ki so bili prisotni že pred epidemijo in so delovali tudi v času epidemije, ovrednotiti in izključiti iz škodnega zahtevka. Pri tem je treba biti pazljiv, saj ni mogoče izključiti stanja, da se je kriza poglobila zaradi epidemije. Upoštevati bi bilo treba tudi načrte podjetja v krizi. V kolikor je epidemija vplivala na sposobnost uresničitve sanacijskih načrtov je tudi tukaj nastal škoda, ki jo lahko pripišemo epidemiji.

Predstavljene poslovne slike vplivajo na izračun škode. Vprašanje je, ali se v skladu s predpisi o opravi škode, ki je posledica epidemije upoštevajo ali ne. Vsekakor pričakujemo doslednost nadzornih organov in ravnanje, ki bo podprto s stroko ne pa le z varovanjem interesov državnega proračuna[7]. Glede na ravnanje nadzornih organov je pričakovati, da bo sproženih več sporov (verjetno bo prišlo do zahtevkov po vračilu prejetih sredstev, ne izključujemo postopkov zaradi suma goljufij). V teh sporih bomo sodelovali tudi neodvisni forenzični preiskovalci. Težava s katero se bomo srečali je nerazvito stroškovno računovodstvo, ki otežuje razmejevanje rezultatov poslovanja po dejavnostih. Potrebnih bo veliko strokovnih rekonstrukcij in strokovnih ocen, ki bodo upoštevale le informacije kakovostnega informacijskega sistema, ki temelji na pravilih stroškovnega računovodstva. Na ta način bomo onemogočili nenamensko porabo javnih sredstev in s tem negativni vpliv državnih instrumentov za pomoč pri odpravi škode, ki je posledica epidemije, na konkurenčni položaj poslovnih subjektov[8]. Zagotoviti in uporabiti bo treba informacije, ki jih nudi ločeno evidentiranje po dejavnostih in preglednost finančnih odnosov.

2 Namenskost javnih sredstev

Imamo več opredelitev namenskih sredstev. Zanimajo nas namenska sredstva s katerimi država odpravlja posledice epidemije. Ta sredstva vključujejo vsa sredstva javnega sektorja, vključno s sredstvi subjektov znotraj države (regionalnih, lokalnih itd.) in sredstva, ki se dodelijo neposredno ali posredno iz državnih blagajn.

3 Strokovna pravila ločenega evidentiranja dejavnosti, ki omogočajo preglednost finančnih odnosov

3.1 Pravila

Strokovna pravila stroškovnega računovodstva omogočajo ustrezno evidentiranje različnih dejavnosti. Pod dejavnostjo razumemo najmanjšo logično poslovno celoto, ki ima lastne prihodke in odhodke. Sredstva so lahko namenska, taka, ki pripadajo posamezni dejavnosti ali pa tudi takšna, ki se uporabljajo za različne dejavnosti. Strokovna pravila terjajo, da ločeno evidentiramo ekonomske kategorije, ki so lastne posameznim dejavnostim. Kategorije, ki pripadajo različnim dejavnostim se pripišejo posamezni dejavnosti z uporabo pravil stroškovnega računovodstva. Na ta način zagotovimo pregledno ugotavljanje rezultata poslovanja in financiranja posameznih dejavnosti.

3.2 Namenska organiziranost poslovnega subjekta

Aplikacija pravil stroškovnega računovodstva terja ustrezno organiziranost podjetja. Potrebno je organizirati poslovnoizidna mesta (za različne dejavnosti) in stroškovne nosilce (za posamezne naloge). Organiziranost mora omogočiti vsaj:

● Ločeno izkazovanje opredmetenih osnovnih sredstev za opravljanje dejavnosti splošnega pomena in opredmetenih osnovnih sredstev za opravljanje drugih dejavnosti. Če se uporablja ista osnovna sredstva za opravljanje različnih dejavnosti, je treba:

• uporabiti sodila, po katerih se osnovna sredstva razporeja na dejavnosti splošnega pomena in na druge dejavnosti,
• opredeliti deleže sredstev, namenjene opravljanju dejavnosti splošnega pomena in drugih dejavnosti. Te deleže se upošteva pri razporejanju amortizacije, učinkov prevrednotenja in drugih gospodarskih kategorij, ki so povezane s posameznimi vrstami teh sredstev.

● Če se opravljajo dejavnosti, pri katerih se v proizvajalnem procesu ustvarja proizvode, ki jih je mogoče imeti v zalogi, je treba zaloge, ki se jih ustvari pri opravljanju dejavnosti splošnega pomena in pri drugih dejavnosti, izkazovati ločeno.

● Vsako dejavnost je treba obravnavati kot poslovnoizidno mesto. Za vsako poslovnoizidno mesto se ugotavlja prihodke ter na njem nastale in njemu prisojene stroške.

● Za vsako dejavnost se ugotavlja dobiček oziroma presežek prihodkov nad odhodki.

● Izkazovati učinke prevrednotenja sredstev in obveznosti do njihovih virov ter stroškov posebej za dejavnost splošnega pomena in za druge dejavnosti.

● Razčlenjevati čiste prihodke od prodaje na dejavnosti splošnega pomena in na druge dejavnosti. Prav tako se mora razčlenjevati prihodke od obresti.

Za zadovoljitev gornjih zahtev je pogosto treba:

• Ustrezno organizirati računovodstvo.
• Oblikovati poslovnoizidne enote na katerih spremljamo različne dejavnosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!