TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrže.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Odločitev funkcionarja za razrešitev položajnega uradnika brez krivdnih razlogov (peti odstavek 83. člena ZJU), ki ostaja v okviru namena tega instituta, je v popolni diskreciji funkcionarja, kar pomeni, da se sodišče dejansko ne more spuščati v preverjanje utemeljenosti razlogov za razrešitev. Funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na navedeni pravni podlagi, je podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja akt politične diskrecije, ki glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt.

Razrešitev z uradniškega položaja direktorice občinske uprave na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU je torej akt politične diskrecije župana. Le če bi bila odločitev o razrešitvi sprejeta po preteku enoletnega roka, v katerem lahko župan kot funkcionar navedeno pooblastilo uporabi, bi bila odločitev o razrešitvi odvisna od zakonsko določenih razlogov (drugi odstavek 83. člena ZJU) in bi tedaj šlo za upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. S prekoračenjem z zakonom predpisanega roka bi namreč pooblastilo za uporabo politične diskrecije prenehalo, kar bi tudi spremenilo pravno naravo izdanega akta o razrešitvi.

Ker s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke torej ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, bi zato moralo sodišče prve stopnje tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Ker pa sodišče prve stopnje revidentkine tožbe ni zavrglo, temveč je o njej vsebinsko odločilo, je bila v obravnavani zadevi revidentka deležna sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi obravnave tožbe, o kateri sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati. To pa pomeni, da revizija po četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, ker revidentka nima pravnega interesa za revizijo.