TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako,

- da se v II. točki izreka tožniku prisojena odškodnina zviša na znesek 7.395,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2012 do plačila, za 28,14 EUR višji tožbeni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2012 do plačila pa se zavrne, in

- da se v III. točki izreka stroški postopka, ki sta jih toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožniku, zvišajo na 2.140,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 304,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Tožnik se je poškodoval na delu pri prvotoženi stranki, ko mu je pri odpravljanju zastoja obdelovancev pri polnjenju peči na določeni liniji, cilinder, ki je potiskal obdelovance navzgor v vibracijsko korito, stisnil sredinec desne roke med obdelovanec in omejevalec, zaradi česar je prišlo do amputacije zgornjega členka sredinca desne roke. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da delovni stroj, na katerem je svoje delo opravljal tožnik, ni nevarna stvar oziroma delo z njim ni nevarna dejavnost. Da je stroj, na katerem je delal tožnik v času nezgode pri delu, nevarna stvar, izhaja že iz njegovih lastnosti, načina delovanja in uporabe. Nevarnost bi lahko prvotožena stranka kot delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, zmanjšala, vendar je kljub vsemu ne bi mogla spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Obratovanje dela linije, na kateri je tožnik nalagal peč, je v konkretnih okoliščinah po svoji naravi predstavljalo povečano nevarnost za življenje in zdravje oziroma povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar je terjalo povečano pozornost prvotožene stranke, ki se je ukvarjala s s takšno dejavnostjo. Zato sta prvotožena stranka kot družba, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo oziroma kot imetnik tega stroja in drugotožena stranka, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost za škodo objektivno odškodninsko odgovorni za škodo, ki je nastala tožniku. Če delavec opravlja delo na nedovoljen način, kot mu je naloženo s strani delodajalca, to delodajalca niti delno ne razbremeni odgovornosti za škodo, ki jo delavec pri delu utrpi. Pri tožnikovem delu je šlo za ustaljen način odpravljanja zelo pogostih zastojev s poseganjem z roko v delujoč stroj, pri čemer je tožnika k temu, da linije ni izklopil, dodatno sililo normirano delo. Zato tožniku ni mogoče očitati niti 20 % prispevka k nastanku škode, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato tožnikovi pritožbi ugodilo in mu prisodilo še odškodnino, ki predstavlja 20 % delež vtoževane odškodnine.