TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih:

- delu I. točke izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev ugovora zoper stroškovni del sklepa o predhodni odredbi z dne 2. 4. 2020,

- delu II. točke izreka, kolikor je sodišče dolžniku v plačilo naložilo upnikove stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 2. 4. 2020 v znesku 1.119,96 EUR,

- delu IV. točke izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev ugovora zoper stroškovni del sklepa o predhodni odredbi z dne 25. 11. 2020 v zvezi s popravnim sklepom z dne 26. 11. 2020, in

- delu V. točke izreka, kolikor je sodišče dolžniku v plačilo naložilo upnikove stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 25. 11. 2020 v zvezi s sklepom z dne 26. 11. 2020 v znesku 1.119,96 EUR,

potrdi.

II. Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje v sklepih o zavarovanju glede stroškov je sicer res skromna, vendar pa navedeno ne predstavlja uveljavljane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je podana le, če sklepa zaradi pomanjkljivosti glede izreka ali razlogov ni mogoče preizkusiti. Pri tem gre opozoriti na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločbe, temveč zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno navedeni pristop je sodišče v sklepih o zavarovanju izbralo tudi v konkretnem primeru. Natančno opredelitev stroškov, ki jih je priznalo upniku, namreč vsebujeta stroškovnika v obeh predlogih za zavarovanje, ki jima je sodišče v celoti sledilo in na katera napotuje obrazložitev izpodbijanega sklepa ter ki sta bila dolžniku tudi vročena skupaj s sklepoma o zavarovanju, zato je priznane stroške mogoče v celoti preizkusiti, dolžniku pa je bilo omogočeno seznaniti se z njimi in jih tudi obrazloženo prerekati.

Pooblaščenec upnika je v predlogu za izdajo sklepa o zavarovanju jasno navedel, da je zavezanec za DDV, navedel je tudi svojo ID številko ter predlagal vpogled v Register zavezancev za DDV pri FURS. Predlagan vpogled v javno evidenco skladno z ustaljeno sodno prakso zadošča za izkaz, da je odvetnik zavezanec za DDV, zato so pritožbene zahteve, da bi moral za to predložiti listinski dokaz, neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pri posredovanju dolžnikovih ugovorov upniku v odgovor izrecno zapisalo, da v odgovor pošilja obrazložena ugovora, in upnika opozorilo na posledice iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, če nanju ne bo odgovoril. Upnik je ob takem postopanju in opozorilu sodišča utemeljeno štel, da sta ugovora pri sodišču prestala predhodni test obrazloženosti, sicer mu sodišče ugovorov ne bi niti vročilo v odgovor, temveč bi ju takoj zavrnilo. Posledično je na ugovora utemeljeno (pričakovano) odgovoril po pooblaščenemu odvetniku, da bi preprečil morebiti zanj neustrezno oziroma neugodno odločitev. V odgovorih je obširno, konkretizirano in dokazno podprto nasprotoval trditvam o uveljavljanih dejstvih in sodišče poskušal prepričati v drugačno materialnopravno stališče, kot ga v ugovorih zastopa dolžnik, s tem pa je prispeval h končni odločitvi in nenazadnje tudi uspešno zavaroval svoje pravice v tem postopku zavarovanja. Poudariti je še, da je odgovor na ugovor zoper sklep o zavarovanju odraz pravice do enakega varstva pravic, zato pravici dolžnika, da nasprotuje zavarovanju, ustreza pravica upnika, da na ugovorna izvajanja odgovori, potem ko ga sodišče k temu pozove. Prej kot v odgovorih na ugovor upnik tega ni mogel storiti, in tudi v tem smislu je treba presoditi „prispevek upnika“ h končni odločitvi in posledično potrebnost stroškov.

OT v 2. točki tar. št. 27 določa nagrado za predlog za izdajo predhodne odredbe, predlog za izdajo začasne odredbe in za ugovor zoper le-ti, v višini 50% nagrade iz tar. št. 18. Navedena tar. št. torej izrecno ne govori o nagradi za odgovor na ugovor, vendar pa to ne pomeni, da je treba odgovor vrednotiti po 6. točki tar. št. 27, ki napotuje na uporabo nagrade iz tar. št. 18. Tako vrednotenje bi namreč pripeljalo do nevzdržne situacije, ko bi bila nagrada za pravno sredstvo za polovico manjša od nagrade za odgovor na to isto pravno sredstvo. Višje sodišče zato ocenjuje, da gre v opisanem primeru za pravno praznino, ko je bila določitev nagrade za odgovor na ugovor zoper sklep o predhodni oziroma začasni odredbi prezrta. Pravno praznino je višje sodišče sklenilo napolniti z uporabo teleološke in sistemske razlage, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu predpisa in pravnega sistema kot celote. Ker je v OT običajno nagrada za ugovor za pravno sredstvo določena v enaki višini kot nagrada za to pravno sredstvo, je tudi za nagrado za odgovor na ugovor zoper izdano predhodno oziroma začasno odredbo treba smiselno uporabiti 2. točko tar. št. 27 OT.