TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi pravdnih strank se delno zavrneta, delno pa se jima ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2,773.550,08 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska:

- 159.497,78 EUR od 14. 12. 2012 dalje do plačila,

- 520.259,00 EUR od 19. 7. 2013 dalje do plačila,

- 90.000,00 EUR od 27. 9. 2013 dalje do plačila,

- 875.000,00 EUR od 16. 1. 2014 dalje do plačila,

- 217.747,20 EUR od 24. 6. 2015 dalje do plačila,

- 445.164,85 EUR od 30. 11. 2015 dalje do plačila in

- 465.881,25 EUR od 22. 12. 2015 dalje do plačila.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 195.683,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2012 dalje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške tega postopka v višini 12.643,04 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 5.687,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje.

Toženka se je preko 20. člena Pogodbe o sofinanciranju zavezala k spoštovanju predpisov, ki veljajo za črpanje sredstev iz evropskih strukturnih skladov (kar ureja Uredba 1083/2006) in spoštujejo pravila državnih pomoči (kar ureja Uredba 800/2008). Zato se obe uredbi uporabljata tudi v razmerju do toženke.

Dejstvo, da toženka v svojem zahtevku, s katerim je zahtevala sofinanciranje posameznih stroškov, teh ni opredelila kot stroškov informiranja in obveščanja, vpliva na trditveno in dokazno breme v tem postopku. Okoliščine konkretno nastalih stroškov so izven spoznavnega območja tožnice, kar je toženki tudi omogočilo prilagajanje njenih trditev. V kolikor torej toženka posameznih stroškov ob uveljavitvi zahtevka ni opredelila kot stroškov informiranja in obveščanja, je na njej trditveno in dokazno breme, da jih konkretizira in dokaže v tem pravdnem postopku.

Nakup programske opreme (za samopostrežne blagajne) pomeni neopredmetena sredstva, ki mora skladno s točko c) drugega odstavka 12. člena Uredbe 800/2008 izpolnjevati pogoj, da jih je treba odkupiti od tretje osebe pod tržnimi pogoji, ne da bi bil kupec v takem položaju, v katerem bi lahko v smislu člena 3. Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 izvajal nadzor nad prodajalcem in obratno.