TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Denarna akontacija (predujem razlastitvenim upravičencem) je ne glede
na merila, po katerih je določena (3/4 odškodnine), denarna terjatev.
Zato jo pri končnem obračunu odškodnine ni dopustno valorizirati
(člen 394 ZOR).

Sodišče prve stopnje je odločilo o odškodnini za razlaščene
nepremičnine. Ugotovilo je višino odškodnine, predlagajoči stranki pa
je naložilo v plačilo razliko med ugotovljeno odškodnino in že
plačano akontacijo. Pri presoji je upoštevalo, da ima razlaščeno
zemljišče značaj stavbnega zemljišča, ker ga je mogoče komunalno
opremiti z minimalnimi stroški (2. odstavek 39. člena ZR). Sodišče
druge stopnje je pritožbo predlagajoče stranke kot neutemeljeno
zavrnilo.
Proti obema odločbama je Javni tožilec SR Slovenije vložil zahtevo za
varstvo zakonitosti. Izpodbijal ju je v celoti zaradi zmotne uporabe
materialnega prava (zakona o razlastitvi) in podrejeno zaradi
bistvene kršitve določb zakona o pravdnem postopku (1. odstavek 354.
člena, v zvezi s 7. in 8. členom ter 2. odstavkom 260. člena). V
zahtevi je zatrjeval, da je sodišče napačno uporabilo materialno
pravo (2. odstavek 39. člena ZR), ko je razlaščeno zemljišče
opredelilo kot stavbno. Materialno pravo pa naj bi bilo po trditvah
zahteve kršeno tudi s tem, ko je sodišče od vrednosti ugotovljene
odškodnine odštelo že plačano akontacijo v nominalnem znesku. Če se
akontacija ne valorizira, je razlaščenec neupravičeno okoriščen.
Korist je toliko večja, kolikor daljši je sodni postopek. Takšen
način pomeni kršitev ustavnega načela o pravični odškodnini.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je ugotovilo, da je zahteva za varstvo
zakonitosti delno utemeljena. Za tako odločitev je navedlo naslednje
razloge:
Vrhovno sodišče SR Slovenije ugotavlja, da Javni tožilec SR Slovenije
utemeljeno uveljavlja kršitev 39. člena Zakona o razlastitvi. To
zakonsko določilo je treba presojati kot celoto. V 2. odstavku
določeno alternativo, da je za komunalno opremljeno zemljišče mogoče
šteti tudi zemljišče, ki ga je tako mogoče opremiti brez večjih
stroškov, je treba presojati v povezavi s 1. odstavkom, saj se drugi
nanj sklicuje. Če torej na zemljišču še ne stoji stavba oziroma za
zemljišče še ni bilo izdano lokacijsko dovoljenje, je treba za
komunalno opremljenost uporabiti kriterije, ki jih določajo veljavni
prostorski izvedbeni akti. Ko bo do gradnje prišlo, bo treba
zemljišče komunalno opremiti v skladu z njimi. Zato je treba tudi
predvidene stroške presojati po tem konkretnem principu.
Neutemeljeno pa Javni tožilec SR Slovenije graja način upoštevanja že
prejete akontacije pri končnem izračunu odškodnine. Odškodninska
obveznost razlastitvenega upravičenca se v primeru spora določi na
dan izdaje prvostopne odločbe (33. člen ZR). Pred tem je obveznost le
določljiva. Akontacija (predujem) je po svoji pravni naravi le del te
šele sedaj določene odškodnine. V razmerju do te odškodnine ne
predstavlja več treh četrtin odškodnine, temveč le določen denarni
znesek, ki ga je treba odšteti od končnega zneska. Kriteriji, ki so
bili odločilni pri presoji akontacije, ne spreminjajo njene narave. S
tem, ko je bila denarno ovrednotena, je postala denarna terjatev, ki
je po 394. členu ZOR ni dopustno valorizirati.
Takšen način izračuna pa po mnenju Vrhovnega sodišča tudi povsem
ustreza ustavni določbi o pravični odškodnini. Pravična odškodnina
predvsem pomeni, da naj se z njo vzpostavi stanje, ki je obstajalo
pred razlastitvijo. 32. člen ZR namreč določa, da obsega odškodnina
korist, ki jo je prejšnji lastnik imel zaradi uporabe nepremičnine.
To pomeni, da je namenjena odškodnina prvenstveno za nakup druge
primerne nepremičnine. Plačilo akontacije v višini treh četrtin tega
ne omogoča, saj posamezne nepremičnine praviloma ni mogoče kupovati
po delih. Zato akontacija v resnici ne predstavlja ugotovljenega
razmerja do celotne odškodnine. Interes razlastitvenega zavezanca je,
da prejme celotno odškodnino naenkrat, saj bo le takšna ustrezala
svojemu namenu.
Sicer pa je razlastitveni upravičenec tudi dolžan plačati celotno
odškodnino takrat, ko postane odločba o razlastitvi pravnomočna.
Odškodninska obveznost namreč zapade z dnem nastanka škode (splošne
določbe odškodninskega prava, sedaj 186. člen ZOR). Merila za
določitev odškodnine za stavbna zemljišča so celo natančno določena z
ustreznimi odloki, kar pomeni, da bi do sporazuma v večini primerov
dejansko prišlo, če bi bil razlastitveni upravičenec pripravljen
plačati predpisom ustrezno odškodnino. Če bi torej namesto akontacije
plačal celotno odškodnino, do tega problema niti ne bi prišlo.
Vrhovno sodišče SR Slovenije končno tudi ugotavlja, da je postopek v
revizijskih zadevah hiter. Zavlačevanje postopka zaradi sodnega dela
ni mogoče naložiti v breme razlaščencu. Zato tudi tega ugovora ni
bilo mogoče upoštevati.