TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornikov obsojenega A.A. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se pravnomočna sodba v opisu dejanja pod točko 2. izreka spremeni tako, da je obsojeni A.A. kot očim z zlorabo svojega položaja pripravil osebo drugega spola, ki mu je bila podrejena in od njega odvisna, k spolnemu občevanju in k temu, da je storila druga spolna dejanja, s tem, ko je od 23.4.1999 dalje v prostorih stanovanjske hiše v Z. ter v svojem avtomobilu s pastorko B.B., roj. 22.10.1976, s katero je živel od njenega šestega meseca starosti dalje in je zanjo skrbel tako finančno kot tudi sicer kot roditelj, proti njeni volji spolno občeval, ji z jezikom dražil spolovilo, zahteval, da pri spolnih odnosih sodeluje tudi aktivno, da ga boža, objema, poljublja po spolovilu, če pa ni hotela sodelovati in ga vzburjati, ji je glavo z vso silo potisnil v mednožje, da ni mogla zbežati, v obdobju od maja do julija 1999 celo zahteval, da ima spolni odnos s psom in sicer se je morala vleči na posteljo in se nastaviti, medtem ko je on dražil spolovilo psu, do odnosa pa ni prišlo zaradi tega, ker je pes ušel, nato pa je pobegnila tudi B. v kopalnico, kjer je bruhala, z njo pa imel spolne odnose sam čez nekaj dni in so se nadaljevali spet najmanj dvakrat tedensko vse do 25.6.2000, ko je B. zbežala, pri vseh opisanih dejanjih pa je zlorabil svoj položaj očima tudi z ustrahovanjem in stalnim nadzorstvom B. šolskih in izvenšolskih aktivnosti, poudarjanjem njene nemoči skozi ves čas njenega odraščanja ter s popolno finančno odvisnostjo, ko ji je najel in uredil frizerski salon, v katerem jo je prav tako ves čas nadzoroval po telefonu ali pa s svojo prisotnostjo med njenim delom, s čemer je dosegel njeno popolno podreditev.

S tem je skupaj z dejanjem pod točko 1 izreka pravnomočne sodbe storil nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 2. odstavku 183. člena KZ ter se mu po tej določbi izreče kazen 11 (enajst) let zapora.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Praviloma bo razmerje med storilcem, ki ima eno od predpisanih posebnih lastnosti in osebo, staro nad 14 oziroma 15 let, učinkovalo do 18 leta njene starosti, le izjemoma pa tudi po doseženi polnoletnosti. Obsojenec je izvrševal posamezna dejanja v škodo oškodovanke, ki še ni bila stara 14 let, z njimi pa nadaljeval tudi po njenem 14. letu starosti in celo po polnoletnosti. Šlo je za istovrstno kriminalno dejavnost, ki se je pojavljala v zelo kratkih časovnih obdobjih, ob izkoriščanju iste priložnosti in ob enakem enotnem naklepu, zato je podana podlaga za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.

Načelo kazenskega procesa, da je treba v dvomu odločiti v korist obtoženca (in dubio pro reo) je pomembno načelo, vendar ne pomeni regulatorja presoje dokazov, temveč se uporabi šele, ko je dokazna presoja sprejeta. Načelo in dubio pro reo zato ni kršeno že takrat, če bi pri sodniku oziroma sodišču po obtoženčevem mnenju moral nastati dvom, ampak le v primeru, če kljub dejansko obstoječemu dvomu sodišče izreče obsodilno sodbo.