TFL Vsebine / TFLGlasnik

Članek se nanaša na narok za glavno obravnavo, na katerem je bilo med drugim predvideno zaslišanje dveh kriminalistov, ki sta na odročnem delu gozdne ceste bojda povsem po naključju naletela na osumljenko, ki je imela na sedežu svojega vozila v odprti torbi kilogram heroina. Ta dogodek je pomenil sprožilni moment celotne kazenske zadeve. Kriminalista sta heroin zasegla, čemur je sledila preiskava stanovanja osumljenke.

Z zaslišanji obeh kriminalistov je bilo treba preveriti objektivno (ne)verjetnost teze obtožnice, po kateri dva kriminalista na neobljudenem kraju povsem naključno na sedežu zaprtega vozila odkrijeta večjo količino prepovedane droge. Zaslišanje kriminalistov je bilo še toliko bolj pomembno zato, ker je bila njuna zaznava podlaga za presojo zakonitosti nadaljnjega delovanja policije, tožilstva in sodišča. Če bi se namreč izkazalo, da sta kriminalista pri sprožilni situaciji delovala nezakonito, bi to po t. i. doktrini sadeža zastrupljenega drevesa povzročilo nezakonitost praktično vseh v postopku pridobljenih dokazov, kar bi verjetno imelo za posledico oprostitev vseh (preostalih) obdolžencev.

Osumljenka, ki je bila na obravnavi zaslišana pred kriminalistoma, je v svoji izpovedi oba kriminalista obdolžila kaznivega dejanja (šlo naj bi za ponarejanje zapisnika in izsiljevanje izjave), kar je v zapisniku zaslišanja ugotovil tudi predsednik sodnega senata.

Pri zaslišanju prvega kriminalista se je pojavilo tudi vprašanje verodostojnosti uradnega zaznamka o izjavi osumljenke, ki je bil sestavljen ob zasegu prepovedane droge. Zaslišanje drugega kriminalista o poteku tega dogodka je bilo, glede na v obtožnici zatrjevan potek sprožilne situacije in vsebino predhodnih zaslišanj osumljenke ter prvega kriminalista, izjemno pomembno.

Po zaslišanju prvega kriminalista in pred zaslišanjem drugega kriminalista je predsednik senata narok za glavno obravnavo prekinil, vse prisotne napotil iz sodne dvorane ter napovedal, da se bo narok z zaslišanjem drugega kriminalista nadaljeval čez 20 minut.

Med čakanjem na nadaljevanje naroka me je eden od kolegov odvetnikov opozoril, da se oba kriminalista, tj. že zaslišani kriminalist in kriminalist, ki še ni bil zaslišan, med seboj pogovarjata ter da to počneta relativno konspirativno, tj. oddaljena od drugih udeležencev postopka, od katerih ju loči grmovje.¹ Zato je kolega odvetnik posumil, da je predmet pogovora kriminalistov povezan s kazenskim postopkom, kar bi bilo po mnenju kolega nezakonito. S kolegom sem se strinjal, saj prvi odstavek 240. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da se priče zaslišujejo vsaka zase in brez navzočnosti drugih prič. S komunikacijo med dvema kriminalistoma, od katerih je eden že bil zaslišan, drugi pa čaka na zaslišanje o istem historičnem dogodku, je ta določba po mojem mnenju kršena. Dejstvo, da se lahko kriminalista med njunima zaslišanjema pogovorita, namreč pomeni, da lahko kriminalist, ki je že bil zaslišan, z vsebino svoje izpovedbe seznani kriminalista, ki še ni bil zaslišan. Navsezadnje sta bila prav zato, da bi se izognili možnosti medsebojnega usklajevanja vsebine njunih izpovedb, oba kriminalista na zaslišanje vabljena ob isti uri.

Prvi, ki bi moral skrbeti za zakonitost kazenskega postopka, je sodni senat in v njem, kot kazenskopravni strokovnjak, predvsem predsednik senata. Poleg tega bi morala biti določba prvega odstavka 240. člena ZKP znana tudi kriminalistoma, saj ZKP predstavlja enega izmed temeljnih zakonov, ki jih policija uporablja pri svojem delu. Ker sta se kriminalista kljub temu odločila za medsebojno komunikacijo, predsednik senata pa jima je s prekinitvijo naroka prav v času med njunima zaslišanjema to omogočil, sem kot zagovornik enega od obdolženih menil, da sem dolžan zagotoviti zakonitost postopka in na ta način zaščititi pravice svoje stranke. Kriminalista sem zato zmotil pri njunem pogovoru, ju opozoril na nezakonito postopanje in zaznano kršitev ZKP ob njuni vednosti tudi fotodokumentiral.

Ko se je moje ravnanje izpostavilo v nadaljevanju naroka, sem pojasnil, da sem po mojem mnenju ne le upravičen, ampak v skladu z ZKP, Zakonom o odvetništvu in Kodeksom odvetniške poklicne etike tudi dolžan skrbeti za zakonitost postopka in predvsem za zaščito interesov svoje stranke.

Sodni senat je menil drugače, saj naj mu ZKP ne bi nalagal odgovornosti za to, da se priče med zaslišanji ne bi dogovarjale, kot razlog za prekinitev naroka pa je navedel prezračevanje sodne dvorane. Sodni senat se z mano ni strinjal ne le glede svojega, temveč tudi glede mojega ravnanja, saj je v procesnem sklepu,² s katerim je odredil zaslišanje policistov s pomočjo tehničnih sredstev, ugotovil, da je moje ravnanje bilo »[…] vsaj etično sporno, če ne še kaj drugega (v kar se senat s tem sklepom ne spušča, saj so za presojo ravnanj odvetnika Potočnika pristojni drugi) […]«. Nadalje je predsednik senata zaključil, da sem s svojim ravnanjem izvršil »[…] izjemen pritisk na priče, ki so že bile zaslišane oziroma še bodo v nadaljevanju tega postopka in ne zgolj za to, saj bi bile posnete fotografije lahko uporabljene povsem druge namene (ne torej za namene obrambe obdolžencev), in sicer za informiranje kriminalnih krogov o identiteti kriminalista«. Vsaj za slednje stališče sodni senat ni ponudil nikakršnih dokazov in je šlo torej za čisto špekulacijo.

Med mano in sodnim senatom oziroma predsednikom senata je torej šlo za očitno strokovno razhajanje glede (teleološke) razlage prvega odstavka 240. člena ZKP, natančneje v zvezi z dolžnostmi (predsednika) senata glede načina izvrševanja tega zakonskega določila. Pri tem me je predsednik senata izrecno obtožil kršitve poklicne etike, odkrito pa je namigoval, da moje ravnanje izpolnjuje tudi znake prekrška ali celo kaznivega dejanja.³

Sklep

Namen prispevka je razjasnitev odgovora na vprašanje, ali je bilo moje ravnanje v konkretnem primeru (etično) pravilno in zakonito ter kako naj kot zagovornik v prihodnje postopam v podobnih primerih.

Predsednik senata je menil, da sem ravnal nezakonito, sam pa menim, da je šlo za nezakonito postopanje drugih udeležencev kazenskega postopka, glede česar sem se bil ne le upravičen, temveč celo ali predvsem dolžan odzvati. V predmetnem sodnem postopku je šlo za odmevno kazensko zadevo, v kateri so obdolžencem grozile in jim še grozijo visoke kazni, zato sta zakonitost in pravilnost postopka še toliko bolj pomembni. Presojo zakonitosti in etičnosti svojega ravnanja in ravnanja obeh kriminalistov ter sodnega senata zato prepuščam strokovni javnosti.

¹ Prvi kriminalist, ki je že bil zaslišan, ni imel opravičljivega razloga, da bi se po pričanju še zadrževal na sodišču; navsezadnje je bil verjetno takrat še v službi in bi se zato moral vrniti na svoje delovno mesto.

² Vsebina sklepa je zaradi avtentičnosti stališča sodnega senata v ključnih delih citirana brez kakršnihkoli sprememb, tudi brez jezikovnih popravkov

³ Pri tem morda ni odveč poudariti, da je šlo za fotografiranje uradnih oseb na javnem mestu v njunem službenem času, pri čemer sem ju na fotografiranje tudi opozoril.