TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Vsebina krivdne odgovornosti staršev ni opredeljena zgolj s splošnim
pojmovanjem zanemarjanja vzgoje otrok, temveč je lahko podana tudi
takrat, če skrb staršev ni prilagojena in naravnana na usmerjanje
ravnanja njihovega mld. otroka v situacijah, ki bi jih starši morali
in mogli pričakovati (4. odst. 165. čl. ZOR).
Tako so starši, v primeru, ko so z nakupom kolesa z motorjem mld.
otroku omogočili uporabo le-tega, dolžni (na primeren način)
poskrbeti, da bi njihov mld. otrok ob vožnji spoštoval predpise ter
se na tak način vzdrževal ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil
povzročiti škodo.
Obrazložitev
V obravnavanem primeru je, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča
prve stopnje, s katerimi se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, do
poškodbe mld. prve tožnice prišlo zato, ker jo je mld. drugi toženec,
zadel z desno stopalko kolesa z motorjem na površini, kjer je vožnja
z motornimi vozili prepovedana. Sodišči prve in druge stopnje sta
ugotovili še, da oče mld. povzročitelja obravnavane škode, prvi
toženec, sina pri vožnji ni nadzoroval ter mu tudi ni dal nikakršnih
navodil glede vožnje.
Po določilu 4.odst.165.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v
nadaljevanju ZOR) je odškodninska odgovornost staršev za škodo, ki jo
povzroči njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, krivdna z
obrnjenim dokaznim bremenom. Vprašanje krivde staršev, tedaj vsebine
odškodninske odgovornosti staršev za škodo, ki jo povzročijo njihovi
mld. otroci, ki so dopolnili 7 let, je potrebno rešiti ob
razlogovanju vsebine roditeljske pravice, kot jo opredeljuje Zakon o
zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 14/89 - p.b., v
nadaljevanju ZZZDR). Tako je potrebno upoštevati, da roditeljsko
pravico sestavljajo pravice in dolžnosti staršev, da skrbijo za
življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mld. otrok -
kakor je to potrebno zaradi njihove zdrave rasti, skladnega
osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo
(2.odst.4.čl.ZZZDR). Zakon posebej omenja tudi neposredno skrb
staršev za uspešen telesen in duševni razvoj svojih otrok
(1.odst.4.čl.ZZZDR). Iz pravkar citiranih zakonskih določb ZZZDR
zaslužijo v kontekstu odškodninske norme 4.odst.165.čl.ZOR poseben
poudarek pojmi "skrb za osebnostni razvoj", "skladen osebnostni
razvoj", "usposobitev za samostojno življenje" in "neposredna skrb".
Prvi trije pojmi imajo nedvomno izhodišče v končnem cilju vzgoje, ki
je med drugim tudi socializiran, torej družbeno prilagojen odrasel
človek - s stališča odškodninskega prava odrasel človek, ki ima
razumen in odgovoren odnos do vseh človeških ravnanj, katerih
posledica je lahko tudi nastanek škode. Starši so dolžni za to
skrbeti ne le skozi vzgojo, temveč tudi pri nadzorstvu nad otrokovim
ravnanjem. Le tako bodo namreč lahko ustrezno usmerjali tudi svojo
vzgojo. Okvir potrebnega in dolžnega nadzorstva staršev nad ravnanjem
odraščajočega otroka seveda ni moč razumeti kot stalno prisotnost
staršev ob otroku, ki bi jim v vsakem trenutku omogočala ustrezno
reakcijo ter s tem morda preprečitev nastanka škode. Česa takšnega
staršem že zaradi dolžnosti, ki jih odraščajočemu otroku nalaga
vsakodnevno življenje, ni moč naložiti. Okvir potrebnega in dolžnega
nadzorstva je določen z vsebino razmerij, v katere vstopa njihov mld.
otrok.
Narava uporabe kolesa z motorjem tako res preprečuje stalno
prisotnost staršev ob otroku, na drugi strani pa jim je, zato ker so
mld.otroku omogočili uporabo kolesa z motorjem, ki predstavlja za
okolico povečano nevarnost, naložena še večja skrb glede primerne in
ustrezne vožnje. Če so starši z nakupom kolesa z motorjem mld.
otroku omogočili uporabo le-tega, so dolžni poskrbeti, da bi njihov
mld. otrok ob vožnji spoštoval predpise ter se na tak način vzdrževal
ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo. Vsebina
krivdne odgovornosti staršev tedaj ni opredeljena zgolj s splošnim
pojmovanjem zanemarjanja vzgoje otrok, temveč je lahko podana tudi
takrat, če skrb staršev ni prilagojena in naravnana na usmerjanje
ravnanja njihovega mld.otroka v situacijah, ki bi jih starši morali
in mogli pričakovati.
Obrazloženo razumevanje vsebine krivdne odgovornosti staršev za
škodljivo ravnanje svojih mld. otrok, ki so dopolnili 7 let, v
konkretnem primeru, upoštevaje uvodoma zapisane odločilne dejanske
ugotovitve glede nadzorstva in podučevanja prvega toženca ob oziroma
pred izročitvijo kolesa z motorjem drugemu tožencu, kažejo na to, da
sta odločitvi sodišča prve in druge stopnje glede temelja
odgovornosti prvega toženca za obravnavano škodo materialnopravno
pravilni. Ob dejstvu, da je do škode prišlo na površini, kjer je
vožnja s kolesom z motorjem prepovedana, ter da prvi toženec drugega
tudi ni opozarjal na nevarnost take vožnje oziroma mu sploh ni dajal
nikakršnih navodil, ki bi jih vožnja s kolesom z motorjem vsekakor
terjala, revizijsko sodišče presoja, da prvi toženec ni dokazal, da
je do obravnavane škode prišlo brez njegove krivde. Podana je tedaj
tudi njegova odškodninska odgovornost (4. odst. 165. čl. in 166. čl.
ZOR).