TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Oseba, ki je sprejela ponudbo prodaje kmetijskega zemljišča, v
upravnem postopku v zadevi ugotovitve statusa kmeta druge osebe, ki
ta status uveljavlja na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena zakona o
kmetijskih zemljiščih (ZKZ - Ur.l. SRS, št. 17/86 - pb) in ki prav
tako uveljavlja prednostno pravico nakupa, ni stranka v tem postopku,
ker ne varuje niti svoje pravice niti pravne koristi.

Po presoji sodišča ima lahko lastnost stranke v upravnem postopku le
oseba, ki je lahko imetnik oziroma nosilec kakšne pravice, obveznosti
ali pravne koristi, o kateri se odloča v konkretni upravni stvari.
Katere so te pravice, obveznosti in pravne koristi, določajo
materialnopravni predpisi. Niti določba 1. odstavka 4. člena zakona o
kmetijskih zemljiščih, na podlagi katere je A. V. uveljavljala status
kmeta, niti drugi materialnopravni predpisi pa ne nudijo pravne
podlage za ugotovitev, da se v postopku ugotavljanja statusa kmeta
karkoli odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih drugih
oseb, v konkretni upravni stvari obeh tožnikov. Tožnika G.M. in V.A.
torej objektivno ne moreta varovati niti svojih pravnih koristi, niti
pravic, ker jima tega materialnopravni predpisi ne zagotavljajo.
Zgolj dejanski interes na ugotovitev določenega dejstva, ki je
pomembno za odločanje o tuji upravni stvari (ugotavljanje statusa
kmeta) pa tožnikoma ne daje pravice do udeležbe v upravnem postopku v
lastnosti stranke. Pri tem sodišče izhaja iz ugotovitve, da je A.V.
pridobila status kmeta na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena zakona
o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS, št. 1/79 in 11/81), ki določa, da
se za kmeta po tem zakonu šteje občan, ki z osebnim delom obdeluje
kmetijskko zemljišče, na katerem ima kdo lastninsko pravico, je za to
obdelovanje ustrezno usposobljen, ter mu kmetijska dejavnost pomeni
glavno oziroma dopolnilno dejavnost. A.V. torej svojega statusa kmeta
ni uveljavljala na podlagi določbe druge alinee 2. odstavka 4. člena,
to je na podlagi podane izjave, da namerava pridobiti kmetijsko
zemljišče, ki ga je prvotožnik ponudil v prodajo in kasneje prodal
drugotožnici, temveč povsem neodvisno od tega zemljišča. Pravna usoda
tega zemljišča torej na njen status kmeta ni imela prav nobenega
vpliva.
Za bistveno drugačno dejansko in pravno situacijo pa bi šlo, kolikor
bi A.V. uveljavila status kmeta na podlagi določbe druge alinee 2.
odstavka 4. člena zakona o kmetijskih zemljiščih, to je na podlagi
podane izjave, da namerava pridobiti kmetijsko zemljišče in to prav
tisto, katerega prodaja je bila oglašena, z namenom, da bi kasneje
uspešno uveljavila predkupno pravico. V taki situaciji pa bi sodišče
tožnikoma priznalo lastnost stranke v postopku.