TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj v celoti glasi:

'' Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 4.160,00 (štiri tisoč sto šestdeset 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2002 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki 483,33 (štiristo triinosemdeset 33/100) EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.''

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške v višini 167,50 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je pri presoji, ali gre v konkretnem primeru za nevarno stvar izhajalo iz lastnosti stroja, s katerim se je tožnica poškodovala, načina njegovega delovanja in uporabe. Nevarnost bi lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjšal, a kljub vsemu je ne bi more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Polnilno – zamašilni stroj je v konkretnih okoliščinah po svoji naravi predstavljal povečano nevarnost za življenje in zdravje oziroma povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar je terjalo povečano pozornost delodajalca, ki se je ukvarjal z dejavnostjo polnjenja plastenk, in tožnice, ki je prihajala v stik s strojem. Zato je delodajalec, kot imetnik tega stroja, objektivno odškodninsko odgovoren za škodo, ki je nastala tožeči stranki oziroma je za škodo odgovorna tožena stranka, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost za škodo. Da je delodajalec vedel in dopuščal, da se v primeru zagozdenja plastenk, stroj ne izklaplja, ampak delavec nemudoma poskuša rešiti nastalo situacijo. Ker pa je šlo v konkretnem primeru za nepredviden dogodek, ki se v dvanajstletnem delovanju stroja še ni zgodil, kar je izpovedal tožničin delovodja, delavki, kljub stanju, ki ga je s svojim ravnanjem ustvarila in je z vidika zagotavljanja varstva pri delu prepovedano, ne moremo pripisati prevelike soodgovornosti za nastanek škode. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po mnenju sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo obseg soodgovornosti (20 %) tožeče stranke za nastalo škodo. Ker izvedenec Č. pri tožnici ni ugotovil poškodb, ki bi lahko privedle do po-poškodbenega glavobola, stranki pa temu mnenju nista nasprotovali, je mogoče zaključiti, da tožničini glavoboli niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ker tožnica v konkretnem primeru ni dokazala vzročne zveze med škodnim dogodkom in njenimi glavoboli, niti ni dokazala škode, ji sodišče iz postavke duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne more priznati denarne odškodnine.