TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Sama okoliščina, da ima obdolženec, ki je sicer državljan S., na Š. dovoljenje za stalno prebivanje, ne predstavlja nikakršne garancije za to, da bi se obtoženec v primeru izpustitve na prostost na naslovu stalnega bivališča na Š. zadrževal še naprej, zlasti ker gre pričakovati, da je obdolženec seznanjen tudi s tem, da je sodelovanje med državami članicami Evropske unije v kazenskih zadevah učinkovitejše in hitrejše kakor pa z državami izven nje. Ob vedenju o poteku kazenskega postopka v eni od držav članic Evropske unije in ob tem, ko je obdolženec gotovo seznanjen tudi s predpisano kaznijo zapora do petih let in obligatorno denarno kaznijo, je na dlani zaključek, da obstaja konkretna nevarnost, da bi se obdolženec z območja Evropske unije preselil kam drugam, morda celo v svojo domovino. Zaradi tega je pripor neogiben in edini primeren ukrep za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku in kot tak tudi sorazmeren nevarnosti obdolženčevega pobega, ki bi nastopila z njegovo izpustitvijo na prostost.