IZREK
Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2048/2003 z dne 26. 11. 2003 se ne sprejme.
EVIDENČNI STAVEK
Ustava v 23. členu zagotavlja pravico do sodnega varstva pravic. Pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja iz te ustavne določbe neposredno ne izhaja. Ker pa je eden od vidikov pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) tudi zagotovitev učinkovitega sodnega varstva, bi ta pravica lahko bila kršena, če bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. V takem primeru bi zato zavrnitev izdaje začasne odredbe lahko pomenila kršitev pravice do sodnega varstva, vendar ustavni pritožnik okoliščin, ki bi kazale, da gre za tak primer, ne zatrjuje.
Smisel začasne odredbe o varstvu in preživljanju otroka je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu sporno pravno razmerje uredi in se s tem prepreči nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Za izdajo začasne odredbe ne zadošča ugotovitev sodišča, da je za otroka npr. bolje poskrbljeno pri materi, pač pa mora sodišče ugotoviti, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva oziroma nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali da bi lahko prišlo do nasilja.
Kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) pritožnik utemeljuje s tem, da je Višje sodišče svojo odločitev oprlo na stališče, da je že po naravi stvari v interesu še ne enoletnega otroka, da zanj skrbi in ga vzgaja mati. To stališče bi bilo samo po sebi lahko ustavno sporno, vendar je Višje sodišče svojo odločitev utemeljilo še z drugimi, za obravnavano zadevo odločilnimi argumenti. Predvsem je bistvena ugotovitev Višjega sodišča, da že ob prvem odločanju o predlagani začasni odredbi ni bilo razlogov za poseganje v obstoječe stanje.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.