TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 946/2019 z dne 11. 2. 2020 ter I. in V. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju št. P 20/2018 z dne 14. 5. 2019 se razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje.   Pritožnik in prva nasprotna udeleženka nosita vsak svoje stroške postopka.

Pravica do obrazložene sodne odločbe pomeni samostojno razsežnost pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Pravici pritožnika do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise prednostno razlaga ustavnoskladno s pravom Evropske unije (interpretatio europea), torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive 93/13/EGS tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne razlage. Ker iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, na kakšen način je bil izpolnjen standard pojasnilne dolžnosti v smislu zahtev Direktive 93/13/EGS, je sodišče prve stopnje kršilo pravico pritožnika do obrazložene sodne odločbe. S pritrditvijo razlogom prvostopenjske sodbe tudi drugostopenjsko sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnika v pritožbenem postopku, s čimer je samo kršilo njegovo pravico do opredelitve.