TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Ugotovitev ali predstavlja določeno ravnanje dejanje nelojalne
konkurence ni odvisna od tega ali je storilec imel namen nelojalno
konkurirati, marveč od obstoja objektivnih znakov predpisanih za
dejanje nelojalne konkurence (2. čl. zakona o zatiranju nelojalne
konkurence in monopolnih sporazumov). Če je tako dejanje storjeno v
časovnem zaporedju večkrat, predstavlja vsako dejanje samostojno
dejanje nelojalne konkurence in sicer tudi v primeru, če je storjeno
z istim sredstvom, zato teče zastaralni rok za zastaranje pravice do
tožbe na premoženjsko pravno varstvo posebej glede vsakega dejanja
nelojalne konkurence (22. čl. cit. zakona).

Tožena stranka je glede predmeta poslovanja konkurečna OZD tožeči
stranki. V letu 1976 je na nekem sejmu razpečavala prospekt, v
katerem je med drugim navedla, da je projektirala in izvedla tudi
dela pri treh poimensko navedenih OZD, čeprav je dela pri teh treh
OZD projektirala in izvedla tožeča stranka. Tožeča stranka je menila,
da je tožena stranka z razpečavanjem prospekta s takšnimi podatki
storila dejanje nelojalne konkurence, zato je vložila tožbo z
ustreznim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku
ugodilo, sodišče druge stpnje pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo
in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka v
okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava
vztrajala pri svojem stališču, da tožbeni zahtevek ni utemeljen ker:
1) ni imela namena nelojalno konkurirati;
2) je pravica tožeče stranke do tožbe zastarala, saj je isti prospekt
za enako vsebino razpečavala tudi na nekem sejmu leta 1974, od takrat
do vložitve tožbe pa je poteklo več kot eno leto.
Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Prvi ugovor
tožene stranke je zavrnilo na podlagi 2. čl. zakona o zatiranju
nelojalne konkurence in monopolnih sporazumov (Ur.l. SFRJ, št.
24/74). Po tem zakonitem določilu je možno šteti neko dejanje za
dejanje nelojalne konkurence takrat, če je bilo storjeno z namenom
gospodarske konkurence. Ta namen je sodišče prve stopnje ugotovilo.
Omenjeno zakonito določilo pa ne zahteva, da bi moral biti podan tudi
namen gospodarsko konkurirati z dejanjem, ki nasprotuje dobrim
poslovnim običajem in s katerimi se povzroči ali utegne povzročiti
škoda drugi OZD. Zato namen nelojalno konkurirati ni predpostavka za
ugotovitev, da je določeno dejanje nelojalne konkurence. Drugi ugovor
tožene stranke pa je zavrnilo na podlagi 1. in 2. tč. 8. čl. zakona o
zatiranju nelojalne konkurence in monopolnih sporazumov. To zakonito
določilo je treba namreč razlagati tako, da pomeni vsako dejanje
nelojalne reklame (1. tč. 8. čl. omenjenega zakona) oziroma očrnitve
(2. tč. 8. čl. omenjenega zakona), storjeno ob raznih časovno
različnih prilikah samostojno dejanje nelojalne konkurence, četudi je
bilo storjeno z istim sredstvom.