TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 2773/2010 z dne 11. 7. 2012, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 2773/2010 z dne 27. 10. 2011 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 2773/2010 z dne 11. 1. 2011 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Državni tožilci so nosilci javne funkcije in njihova naloga je prispevati k ustreznemu delovanju pravosodja. Glede na njihovo funkcijo preganjanja storilcev kaznivih dejanj je javnost upravičena do podrobnega nadzora nad njihovim delom, državni tožilci pa morajo biti v zvezi s tem pripravljeni na morebitne kritične in neprijetne besede. Zato morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njihovega dela, širše. Ne glede na to, da je pritožnik sporne izjave podal med nastopom v televizijski oddaji, je v očeh javnosti še vedno nastopal kot poslanec, tj. eden od nosilcev zakonodajne oblasti. Izhajajoč iz načela delitve oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave), si morajo vsi nosilci oblasti prizadevati za to, da se do nosilcev drugih vej oblasti obnašajo spoštljivo in ohranjajo kulturo dostojne komunikacije. Ta komunikacija ne izključuje vzajemne kritike, ki pa ne sme prerasti v žalitve in blatenje nosilcev druge veje oblasti. Pretirana in žaljiva kritika sama po sebi ne pomeni izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Zaničljiva izjava mora tudi zunaj konteksta polemične in pretirane kritike pomeniti osebno ponižanje. Bistvena značilnost take izjave je osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje. Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za take izjave obstajala zadostna dejanska podlaga. Za oceno, ali je pritožnik imel zadostno dejansko podlago za svojo izjavo, je treba upoštevati kontekst, v katerem je bila izjava podana, v tem okviru pa tudi predhodno ravnanje oškodovanca, ki jo je izzvalo. Z vidika pravice do svobode izražanja ni sprejemljivo stališče sodišč, po katerem lahko resno kritiko izrazijo predvsem strokovno kvalificirane osebe. Resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav. Sodišča so odločitev o kazenski obsodbi pritožnika oprla na presojo, ki ne upošteva ustavnopravnih meril varstva svobode izražanja, zlasti pri razlagi pravnih pojmov, ki bi bili lahko podlaga za izključitev protipravnosti pritožnikove izjave. S tem so kršila pravico pritožnika iz prvega odstavka 39. člena Ustave.