TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 9993/2009 z dne 30. 5. 2013 in sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 9993/2009 z dne 15. 11. 2012 se razveljavita in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

Objektivni vidik pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave temelji na zahtevi, da mora sodišče pri ravnanju v posamezni zadevi tudi navzven ustvarjati oziroma ohranjati videz nepristranskosti. Za zagotavljanje objektivnega vidika tega jamstva je poleg zagotavljanja jamstev v posameznem postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti sodnega odločanja v javnosti oziroma povzročijo dvom o njem. To je podlaga, da se ustvari zaupanje javnosti v odločitve sodišč v demokratični družbi. Ustavnoskladna razlaga zakonske določbe o prenosu krajevne pristojnosti (prvi odstavek 35. člena Zakona o kazenskem postopku) zahteva, da se med okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati o tehtnih razlogih, zaradi katerih se določi za sojenje drugo stvarno pristojno sodišče, uvrstijo tudi okoliščine, s katerimi se utemeljuje dvom o videzu nepristranskosti sodnega odločanja oziroma v zagotavljanje objektivne nepristranskosti vseh sodnikov določenega stvarno pristojnega sodišča. Uveljavljanje okoliščin take narave, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja lahko ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti kateregakoli sodnika tega sodišča kot takega in s tem o zagotavljanju videza nepristranskosti sojenja, zato terja, da se sodišča do njih opredelijo in jih vsebinsko presodijo. V takem primeru se sodišča te svoje obveznosti ne morejo razbremeniti z napotitvijo zagovornika na uveljavljanje teh okoliščin najprej s poimenskim izločanjem vsakega posameznega sodnika, saj bi tako lahko prišlo tudi do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo prav tako zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave.